Hope2
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja Sem razmišljala, celo pozanimala sem se (prebrala vse na tisti strani in pisala email, kaj vse me še zanima in so mi TAKOJ odgovorili! Popoldne pisala, naslednje jutro je bil že odg. - svaka čast) vendar se nisem odločila. Zakaj ne? Zato, ker je to vseeno precej invaziven postopek in je v bistvu se je meni punkcija zela nekak malo podobna splavu - pač postrgajo tiste jajčne celice dol, moraš bit v nezavesti (vsaj takrat je bilo tako, je že nekaj let od tega), pa še tisto spodbujanje s hormoni, ki sicer ni nujno, ampak če že daš, da ni samo ena celica... Nekak se nisem počutila tako zelo varno glede tega, da bodo po vsem tem moja rodila popolnoma enaka kot pred vsem tem in ker nisem imela nikoli nobenih težav z njimi, sem si jih želela take obdržat in čim manj šarit po njih, predno bi jih sama rabila. Zato sem se odločila, da bom najprej sama imela (vse) svoje otroke, potem bom pa naprej razmišljala - če ne bo že prepozno potem (mislim, da jemljejo samo do 35. leta). Zdaj, ko imam svoje otroke, me moti še ena stvar: to je, da nimaš pojma, kje je ta biološka polsestra oz. polbrat in tako se lahko v mali Sloveniji hitro zgodi, da se moji otroci in njihovi (ki imajo pol mojih genov) srečajo in lahko se zaljubijo... Vem, zelo neverjeten scenarij, ampak meni ni šel iz glave... Da ne bi vedela nič, kje so in tudi če bi se zgodilo, da bi se našla, niti ne bi vedeli, da sta polbrat in polsestra (samo genetsko, seveda)...In potem ne bi mogla imet otrok in bi se spraševala, zakaj... Saj vem, da je bedasto in precej neverjetno - po drugi strani pa... slovenija ni tako zelo velika, skoraj vsi se nekje poznamo... Hehe, vidim, eva, da nisem edina s tem strahom . Če ne bi imela (in ne bi mislila imet) svojih otrok, bi to zanesljivo naredila, tako pa ne vem... Vsekakor bom najprej počakala, da bom ziher, da je najino število dokončno, potem se bom pa igrala s svojimi rodili. Jao, jao, slaba informiranost. Niti pod razno ni splav/punkcija isto . Splav v maternici, punkcija v jajčnikih. Kaj postrgajo . Sem bila 6x in imam rodila taka kot v mladosti, brez raznih papov, brazgotin, čudnih celic... Medtem ko so ženske, ki nikoli niso bile blizu punkcije in imajo celo štalo tam dol. Punkcija oz odvzem celic ni nič strašljivega, je pa res velik strah, ker ne poznaš postopka. Lahko boli, o ja, vem, sem 3x skup padla, ampak so take, ko še čutile niso. Obstaja tudi anestezija, aleluja za njo . Imam pa enako mišljenje z drugim odstavkom. Imam miselnost, da bi bil to "napol" moj otrok in zaradi tega, niti pod razno nisem pravi kandidat. Če te miselnosti, sebičnosti... nimaš, potem najbrž ni ovir.
|