ronja
|
lotty, partner si je verjetno malo preveč natiplal - psihično (kot praviš zahtevna služba, šola, reševanje,...). Vem, kako je, ko imaš preveč vsega na glavi in se takrat res najboljše sprostiš, če ti ni treba nič razmišljat. Vidva pa trenutno imata probleme in če se pogovarjata, jih seveda poizkušata rešit in zato je pogovarjanje naporno, ker mora še kako razmišljat... To lahko postane začaran krog: on bi rad sprostitev, ti bi rada njega, on to čuti kot pressing, ti pa njegov beg drugam kot zavrnitev.
Mislim, da se ne poizkušaj menit z njim kar tako, med vrati. Povej mu, da bi se rada en dan nekaj pogovorila z njim in če si lahko vzame čas zate, ker te nekaj res močno mori in ga rabiš - in naj ti on pove, kdaj - naj on izbere dan v tednu (naj pa bo nekje v 1 tednu - saj če si ne more vzet 2-3 ure za ženo v celem tednu, potem se mora zamislit...)
Tako bo veliko bolj pripravljen na pogovor. Takrat mu torej "izlij svoje srce", torej povej mu, kaj te muči in začni z najbolj bolečimi stvarmi in ne zapletaj se v malenkosti in predvsem se potrudi, da ga ne obtožuješ. POvej to, kar te je pri tistem malenkostnem dogodk bolelo, ne mu očitat tiste malenkosti. Skratka: osredotoči se na občutke (žalost, prizadetost, tudi jezo), samo ne je uperjat vanj, da bi imel občutek, da se mora bratnit. Recimo: "ljubi možek, razumem, da si zmatran od celega dne, vendar pa sem utrujena tudi jaz. Vstajam ob 4:30 in tudi celo gospodinjstvo je večinoma na meni, poleg službe... Rabim te, da mi pomagaš, včasih samo da si zraven... Ko potem prideš domov in se flikneš pred računalnik in igraš igrice, čeprav praviš, da to rabiš, se počutim tako samo... Kot da me ne maraš. In potem se začnem spraševat vse mogoče, kar sploh ni res. Ampak res je pa, da se žalostna in da me to zelo prizadne, da te nimam nič ob sebi, da se počutim, kot da se močno oddaljujeva. Ne bi rada tako nadaljevala, ekr vem, kam to vodi..." nekaj v tem smislu.
POtem pa mu daj čas in ne zahtevaj odgovora takoj, čeprav si ga boš zeloooo želela. Me navadno problem prej opazimo oz. ozavestimo in razmišljamo o njem še veliko prej, predno ga oni res vidijo. In ko se hočemo pogovorit, so fantje dostikrat čisto paf! Saj si niso predstavljali, da je tako hudo. Če jim damo čas, da sami prej razmislijo, predno zahtevamo odgovor, je navadno rezultat veliko boljši - vsaj pri nama se to obnese. Tako prideta v tisti pravi pogovor enako pripravljena in oba vesta že vnaprej, kje je problem - ne pa samo en, drugi je pa čisto paf in se potem samo zagovarja...
Drugače kot s pogovorom, boš to težko rešila, ker rabiš tu zraven njega. Lahko si sicer super pozorna in mu ne težiš, vendar pa ti bo verjetno slejkoprej počilo in ne boš več mogla zadrževat v sebi jeze...
potem, ko se bosta pa pogovarjala, pa naredita načrt: kaj bi lahko izpustila iz obveznosti, kar ni tako zelo nujno, kako bi lahko kake stvari poenostavila, kaj vam je vsem fino delat in kako bi to delali čim večkrat. Kateri bo vaš dan v tednu - ko ne boste hodili na obiske, ko nima nihče nobene obveznosti in boste samo počeli, kar vam paše: pa naj bo to valjanje po kavču in žgečkanje ali pa izlet - kar vam bo pač pasalo. Mislim, da vsaka družina rabi kak tak dan. Kateri bo vajin večer v tednu? tudi to po moje vsak par rabi - no, vsaj škodi gotovo nobenemu ne;). Kaj je njemu fino počet z vami? Pa delajte to večkrat, da bo videl, da se lahko sprosti tudi pri vas, ne samo v igricah. POtem mu bo postalo všeč in boste lahko počeli še marsikaj drugega skup:). Za začetek pa naj da on pobudo, kaj bi rad počel in ti bodi takrat čim bolj pozitivno naravnana, ne takrat nergat, kako ni fajn, ekr bo izgubil veselje (ne rečem, da to počenš, samo včasih se zgodi, da si ljudje takrat vse vržejo v glavo, ko je pač prilika - prihrani to za takrat, ko sta sama in naredi to drugače: tako, da se pogovarjata z namenom, da tudi rešita).
Veliko sreče!
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
. 
