ronja
|
Odivsno. Navadno je problem v tem, da ni moj dan ravno kak dan, ko moram ogroomno stvari naredit. Takrat grem ko bik z glavo skozi zid, da nekaj bo pa le ratalo. In včasih res rata in potem to postane moj dan . Saj veš: slab začetek, dober konec.
Kadar mi ni nič tako nujno treba, takrat pa pustim vse skup in si vzamem na izi (verjetno ni treba povedat, da je to bolj redko, lubi bi rekel, da nikoli ), pa poizkusim naredit čim manj škode, delam stvari, pri katerih ne morem toliko zafrknit,...
Večinoma je to, kadar sem bolana in takrat povem, kaj je z mano narobe in da si grem na živce, ker sem tečna. Večinoma ljudje kar razumejo, pa me pustijo bolj pri miru (razen malihdveh, njima je to treba vsakih 5 min. razlagat ).
Če sem jezna, potem si nabijem glasbo, če imam možnost, pa zadnje čase sem vedno bolj redko jezna, ne vem, kaj je z mano .
Če sem žalostna, se zjokam.
Če ni nič konkretnega narobe, pa meni pomagata glasba in voda: če ni dan, ko imam plavanje, se grem stuširat, to me vedno v boljšo voljo spravi...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
