|
Gina -> RE: Otrok sam doma (28.12.2010 11:14:22)
|
MOderni otroci nimajo nobene odgovornosti. Ne damo jim je. NIti jim ne zaupamo. Ves čas se bojimo kaj bi iblo, če bi bilo in se na splošno vedemo kontrol frikovsko na vseh ravneh. Podeljujemo pravice tam, kjer ne bi bilo treba in odvzemamo odgovornosti tam, kjer ne bi bilo treba.Ravno obratno bi bilo treba. Otrok je pri 6. letih komot sam doma pol ure, tudi eno uro, če je povprečno normalno razvit in odgovoren. Moje osebno mnenje je, da mu celo škodimo, če ga ne naučimo osnovne samostojnosti in odgovornosti. Ampak ker to delajo vsi, pod pretvezo kazenske odgovornosti kaj pa če se zgodi, otroku odvzemamo bistvene kvalitete, ki jih mora usvojit. Ok, dela naj vsak kot hoče, v končni fazi nimam nikakršnega vpliva. Seveda je pa res, da ne moreš otroka kar pustit samega doma, če mu prej nisi nalagal osnovnih odgovornosti in samostojnosti. Vse gre po malem in postopoma.
Kar se tiče varovanja starejšega otroka: bila sem žrtev take vzgoje. Ja, žrtev. Moja mati je bila prepričana, da otrok ne sme vahtat otroka, torej mi je odvzela vse sestrske pravice in midva z bratom sva odtujena na nek način, šele zdaj, kot odrasla, se sploh spoznavava. Če bi imela z rojstvom pripadajoče pravice in dolžnosti bi to pomenilo, da bi imela kot prvorojenec nekaj več pravic, a tudi več obveznosti - v nekem določenem obdobju - hierarhično je to normalno pri vseh živih bitjih - oba bi imela veliko od tega. Pa ne mislim s tem cele dneve ga varovat, sploh ne, mislim pa občasno kaj zanj naredit, ali tudi biti z njim doma sama - vendar bi me v tem primeru moral kot sestro ubogat. Pa me ni, ker ni bilo vzpostavljene hierarhije. Torej se naju niso upali pustiti samih doma, ker je brat pač delal kar mu je ravno pasalo - tipično za vse moderne otroke danes v bistvu. V bistvu bi bilo za oba bolje, če bi on imel več od mene in jaz bi imela več od njega, če bi bila najini življenji lahko prepleteni, pa nista bili. Jaz nisem imela obveznosti do njega - on je bil torej tukaj na zgubi in on ni imel posledično obveznosti do mene - torej sem bila jaz na zgubi. Ljudje se ne morejo ljubiti, niti spoštovati, če njihove življenja niso sovpletena, če niso en za drugega soodgovorni in če se na nek način nikdar ne naslanjajo en na drugega. Bratje in sestre lahko razvijejo bratsko sestrski odnos samo pod pogoji naslanjanja en na drugega, občutka pripadnosti in sovpletenosti. Če bi jaz lahko bila kdaj zanj odgovorna, bi bil on posledično nazaj odgovoren zame - zgodi se to posledično vedno, če otrokom to omogočiš. Torej sem se že kot teenagerka zaklela, da moji otroci ne bodo imeli odtujenega odnosa. IN ga nimajo. Bili so včasih doma en z drugim, en drugemu delajo usluge, so sami doma in podobno. Ampak njihova življenja so prepletena. Ta mali ve, da se lahko zanese na starejša dva in da bo imel dosti plusov od njiju, vendar tudi ve, da ju mora upoštevat, ter se tudi sam trudit za vse skupaj. Moji otroci niso odtujeni. Vsak od njih je bil tudi kdaj sam doma že od 6. leta dalje, morda celo od petega, ne spomnim se zdaj natančno kdaj kdo. Skupaj sami doma pa so bili najbolj verjetno od 4. leta ta malega in 12 leta ta večjega otroka.
|
|
|
|