Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Ankica. Risank bo gledala točno toliko, kot boš ti dovolila. In to je to. Ti si starš, ti postavljaš meje, ti prižgeš ali ugasneš TV. Lahko pa ga sploh ne prižgeš. Bom kar sebe citirala, ker sem še vedno mnenja, da zgoraj napsiano velja. Pri TV je tako kot pri drugih stvareh v življenju. Večina lahko gleda japonske risanke cel dan, pa ne bo imela nobenih posledi. Eni bodo doživeli epileptični napad. Večina lahko zmaže celo tablico čokolade brez posebnih problemov, nekaj jih bo dobilo hipo. Večini 10 rezin pršuta ne naredi nobenih težav, ene bodo dobili zgago v najboljšem primeru, v naslabšem se bodo znašli v mrliškem vozu,.... Pri nas je recimo tv omejena. Lahko gledata risanke, včasih več, včasih manj, ampak nekje do ene ure. Gremo tudi čez eno uro, če sta bolni ali kaj podobnega. In v nasprotju z veliko večino tukaj opažam slabe posledice gledanja tv. O, ja, saj ima večji besedi zaklad, pozna marsikatero francosko, nemško, angleško besedo, ampak je pa po več kot pol urnem gledanju risank (Nodi, Dibo, Franček ipd.) živčna. Začne se vrteti okoli svoje osi, je razdražljiva, ne more biti pri miru, s prsti motovili,... podobno kot pri hiperaktivnih otrocih. Le da naša ni hiperaktivna, izraža pa podoben nemir, če je predolgo pred tv (več kot pol ure). In zato pravim, da je starš tisti, ki določa, kje je meja. Jaz TV ugasnem brez slabe vesti in mislim, da je tako tudi prav, glede na vidne negativne posledice. Meni se sicer osnovni problem avtorice ne zdi v času gledanja tv, temveč v občutku slabe vesti, ki ga zaznavam med vrsticami (saj lahko se tudi motim), ker otroku vzame nekaj, kar si le-ta želi. Če starš meni, da mora nekaj narediti zaradi tega in tega, naj to tudi naredi, ker ve, da to dela z določenim razlogom. Če se mu določena zadeva ne zdi sporna, naj pa pač pusti otroku, da dela, karkoli že dela.
|