|
ronja -> RE: Beseda proti besedi (17.3.2011 14:37:42)
|
Verjetno sta dve možnosti:
- prva je, da je šlo res za enkraten dogodek, ko je malo pekla lulika in jo je ati namazal in je to povezala, ali pa jo je kdo celo tako vprašal in je rekla ja, ker se pač ni drugega spomnila
- lahko je celo sanjala kaj čudnega ali pa povezala nekaj stvari, nemogoče to ni, je pa vsekakor za preverit
- druga pa je, da se ati niti sam ne zaveda, kako se otroka dotika in da otrok določen dotik tudi tako jemlje. Morda se mu zdi atiju normalno, pa jemlje to kot del nege, recimo ko jo umiva ali kaj podobnega,... ampak otroci točno vejo in čutijo (no, tudi starejši navadno točno čutimo), kakšen je kak dotik... Dosti pedofilov namreč ne more samim sebi priznat, kaj počnejo. Imela sem sošolca, ki ga je zlorabljal njegov oče (to mi je povedal kasneje, v najstništvu in takrat je tudi očeta soočil s tem, ta pa je dejal, da ni nikoli počel nič takega, čeprav se je strinjal s tem, kakšna dejanja je delal - samo zanj to ni bila pedofilija ali prepovedan dotik).
Torej, ati: se spomniš kakršnegakoli dotika svoje hčerke po spolovilu (jo ti umivaš, brišeš, si jo kdaj namazal,...)? Karkoli.
Če se postavim v vašo situacijo: tudi jaz bi verjela otroku, če bi morala izbirat, ker bi vsak vztrajno trdil svoje, ker tudi jaz mislim, da si iz lepega neba nekaj takega tako mali otrok ne izmisli, vsaj ne tako, da bi bilo vse logično in da bi vedel detajle... Bi pa seveda najprej poizkusila razčistit. In če ne bi bila sama dovolj pametna, da bi prišla stvari do dna (kar je zelo verjetno v takem primeru, da bi vsak trdil svoje), bi seveda šla do psihologinje in na policijo. Oni so tam zato, da te stvari preverjajo, ker se s tem ukvarjajo in poznajo razne detajle, ki jih jaz ne morem poznat. Se pa da dostikrat vse rešit že doma, s pogovorom (to govorim za primere, ko NI pedofilije - če ta je, potem pogovor vsekakor ni dovolj).
Je tudi razlika, ali otrok nekaj reče mimogrede, pa takoj pozabi na to ali kmalu nato pove, da se je hecal, ali pa to pove drugače - kadar recimo vidiš, da mu to ni bilo lahko povedat... na to bi bila recimo jaz pozorna. Pa na to, ali se spomni kakega detajla, ali zna pokazat, kaj se je dogajalo,... take stvari lahko pokažejo, da ji recimo ni bilo všeč umivanje ali pa da je kaj hujšega... Pozorna bi bila tudi na to, kako je ati v tem primeru reagiral: ali je bil iskreno ali narejeno začuden. Ali je postal takoj napadalen ali ga je resno skrbelo, kaj se dogaja.
Razumem, da zameriš svoji ženi, da ti ne verjame, vendar moraš vedet, da je materinski nagon močnejši tudi od razuma ali zaupanj: svoje potomce hočemo zavarovat za vsako ceno. Poglej iz druge strani: če bi bil ti v dvomih, ali tvoja žena nadleguje otroka, bi ga tudi želel zaščitit, ne? In če pogledam iz tvoje perspektive - tudi jaz bi si želela, da v primeru dvomov razčistimo, da je jasno, da sem nedolžna, ne pa da pometemo pod preprogo. Tako da policija tu dela tebi v prid, če si nedolžen (navadno kar dobro preiščejo in ne obtožijo kar tako na podlagi ene besede). Razumem, da ti je hudo, tudi meni bi bilo grozno, da bi me česa takega obtožili, vendar čim hitreje vse spravite, tem boljše zate.
Kako si pa ti reagiral, ko je hči to izjavila? Kako je reagirala tvoja žena - je takoj verjela hčerki? Ali bi lahko hči nadlegoval kdo drug?
Sem se pa tudi jaz pogovorila s prijateljico kriminalistko, ko se je mala pri kakem letu in pol začela panično bat, da bi jo kdorkoli drug, razen najudveh, slekel (tudi zimskega pajaca, nič ni pustila). In me je pomirila, da je to faza, povedala znake, nobenega ni bilo, skratka je bilo fajn, da sem jo poklicala.
Sicer mo tudi mi meli en "incident", ko je starejša sicer sanjala, ni govorila v budnem stanju, vendar je bilo obema nama grozno - ker sva oba vedela, da ni oči nič naredil in nama ni bilo jasno, od kod zdaj te sanje. Se pa ni ponavljalo (hvalabogu) in v budnem stanju ni nobenih znakov dajala, bi bilo kaj narobe, tudi ko sva jo zbudila, ni nič vedela, zakaj se gre. Tokrat sem že vedela na kaj bit pozorna, pa tudi za to sem vedela, da se ni moglo zgodit, poleg tega je bil lubi še bolj paf kot jaz.
Upam, da bo čim prej za vami in da resnica čim prej pride na plano.
|
|
|
|