delfinka3
|
Ja, sama sem se že rodila kot zelo aktivna dečva in sem očitno taka ostala vso življenje. Se spomnim, da sem celo OŠ poslušala učitelje, da se bom skurila, ker sem bila na vseh mogočih športnih, plesnih, glasbenih tekmovanjih, pa v prvi pomoči, znanju pri raznih predmetih, kasneje raziskovalnih nalogah, da o tem, da sem bila pravi šolski psiholog in vsem bila pripravljena pomagati pri učenju in drugače, sploh ne govorim. Meni pač ta stil življenja ustreza in največja nočna mora mi je biti bolna, da se ne morem migati, kot bi si želela. Živali so itak moja ljubezen od malih nog. Že v bloku sem imela pravi živalski vrt... Ne, nimam svojega konja, pač pa že 10 let občasno jaham. So konji mje velike ljubezni, čeprav je hecno, ker se jih presneto bojim. Nisem še imela nobene slabe izkušnje v smislu, da bi padla dol s konja, čeprav sta si dva že zabila pred leti v glavo, da bosta to naredila, pa se nisem pustila. Imam narejena dva izpita za jahanje, tako da lahko sama jaham. Sedaj v nosečnosti pa to jahanje omejujem zgolj na hojo, ker mi tisto gibanje konja v koraku zeloooo razbremeni hrbtenico - zaposlena sem namreč na fakulteti, kjer seveda precej sedim in to je zame smrt, tako, da bom po koncu porodniške zamenjala službo in šla bolj v prakso, kjer sem kot riba v vodi - neizmerno uživam. No, jahanje bom tudi sama omejila, kadar ga bom potrebovala zaradi preveč trdega križa, si ga bom pa komot privoščila, če ne drugače, pa tako, da bo mož vodil konja. Tudi pri drugi nosečnosti mi je to zelo pomagalo, predvsem v zadnjem tromesečju, tako, da sem si praktično čisto odpravila bolečine v križu zaradi preveč sedenja pri delu. Sicer sem opazila, da mi je dosti lažje rolati kot kolesariti, kjer mi pade trebuh naprej, kar mi ni prijetno. Sicer se mi trebušček še ne pozna veliko, mnoge ne morejo verjeti, da sem že v šestem mesecu s tako majhnim trebuščkom. Prve dvakrat sem nosila zadaj, po mojem sedaj tudi, glede na to, koliko se mi pozna trebušček.
Ja, imeli bomo punčko, zaenkrat sva se z možem odločila za ime ANJA. Hčeri sta navdušena, večkrat dnevno me prosita, če lahko Anjo pobožata in takrat se stisneta k trebuščku... Prav lepo mi je, ko sta tako navdušeni in točno vesta, da bo dojenček pomenil na začetku tudi nekaj omejitev za njiju. A sta pripravljeni karkoli narediti, samo da dobita sestrico. Sta me presenetili včeraj, ko sta iz omare vsaka v svoji sobi privlekli njune najljubše igračke, ko sta bili dojenčici in sem jih spravila njima v spomin. In sta rekli, da jih bosta dali Anji, ko se bo rodila. Danes pri kosilu je starejša začela debato, da če se bo ponoči začel porod, naj se midva z atijem kar odpraviva v porodnišnico, da bo že ona šla k mlajši sestrici v posteljo in ostala pri njej, dokler ne pride moja mami in ju čuva. Me prav preseneča zrelost starejše hčere, čeprav ima šele 6,5 let. Ogromno ve o dojenčkih, ker me je veliko spraševala že pred leti, zelo rada gleda oddajo Telo živi, pred mesecem sva ujeli celo dokumentarec o porodu dvojčkov in carskemu rezu trojčkov. Sem mislila, da bo to zanjo preveč, čeprav že ve, kako se rojevajo kužki, je bila dvakrat zraven, ko je naša psička kotila. Pa je rekla, da je porod tako lepo izgledal, da bi prav rada bila pri meni zraven - me je skoraj kap zadela. CR ji pa ni bil všeč. Ji sploh ni šlo v glavo, kako lahko kirurg kar z rokami seže ženski v trebuh in vzame otroka ven... Pa v šoli so se dva tedna učili o družini, dojenčkih, tudi take stvari, za katere sem prepričana, da niso ustrezne za prvošolce (kako iz mame pade ena krvava gmota, ko se dojenček porodi in podobno). Po drugi strani je bila pa edina v razredu, ki je vedela, da mami nosi dojenčka v trebuhu 9 mesecev, kar se mi zdi temeljno znanje... Učiteljica je povedala, da ji je hči večkrat vzela besedo in ona povedala, kaj se dogaja z mamico med nosečnostjo, kaj s plodom, kako mora oči mamici pomagati, kaj vse zahteva otrok, ko pride na svet - še svojo knjigico je prinesla - Dobili bomo dojenčka - in jim kazala ob slikah. No, dva tedna kasneje pa izve, da bo res dobila sestrico, ki si jo je toliko želela...
Ravno uspela sem že drugič prebrati in si narediti izpiske iz knjige Modrost rojevanja. Krasna knjiga, vsem priporočam, da jo preberete do rojstva. Všeč mi je, ker v središče poroda ne postavlja porodnišnico z vso mašinerijo, babico in vsa mogoča medikamentozna pomagala ob porodu, temveč žensko, ki je ustvarjena za to, da rodi. Ogromno sem se naučila, čeprav sta za menoj že dva poroda. Prvi, ki je bil nočna mora in je prava sreča, da sem ga sploh preživela in drugi, zelo lahek in hiter. Če bo katero zanimalo, prilimam na forum svoje izpiske (hja, če bom znala, nisem ravno veliko po forumih), sem prepričana, da se bo vsaka še česa naučila, kar ji zna pri porodu zelo pomagati.
Naslednji pregled imam 3.5., to je zjutraj glukozni test in odvzem krvi za ne vem kaj vse (verjetno toksoplazmozo, pa še nekaj), popoldne imam pa pregled. 13.5. imam pa še enkrat morfologijo, ker se nekaj stvari pred dvemi tedni še ni videlo. Moje dete skoraj en teden zaostaja (kot sta tudi prvi dve), a se z Anjo že dogovarjava, da me pride pred 40. tednom iz trebuščka... Prva hči je zamujala 10 dni, so mi sprožili porod, čeprav mislim, da brez pravega vzroka, ker je bilo plodovnice še dosti in je bila čista, pretoki OK, dete zdravo... Druga hči se je odločila pa 5 dni prej priti na svet, spontano, mi je začela po malem voda odtekati in me je hotela dežurna zdravnica (hja, oba poroda sem imela čez vikend...) domov poslati, je rekla, da gotovo ni plodovnica, pa tudi če je, nič hudega in sem se morala prav zdreti nanjo, da me je pogledala, koliko sem odprta. No, potem je pa prebledela in sem z več kot 7cm letela brez vseh priprav direktno v porodno sobo. Ja, sem se po prvem porodu, (na katerega sem šla v popolnem zaupanju babicam in so naredile toliko strokovnih napak, da sem sama komaj preživela, moja G je rekla, da bi jih tožila, tudi Pušenjak je bil zgrožen) naučila svojih pravic ob tem, tako da drugi porod je bil prava pravljica, sem takoj še za enega takega.
Tele praznike smo tudi zelo aktivni. V petek pozno popoldne smo začeli peči, mož je naredil kruh, drugi kruh pa s šunko v njem, špehovko, jaz pehtranovo potico, čebulni kruh in pletenico, hčeri pa sta iz testa naredili ptičke, polžke, starejša se je naučila prepletati - super je uspelo, smo bili vsi veseli. V soboto zjutraj smo naredili goro pirhov. Nekaj v čebuli in lepo okrašenimi z obrisi raznih rastlin, druge sta želeli hčeri na vsak način pobarvati z marmoriranimi barvami, je bilo tudi zelo lepo. Po žegnu smo šle pa k moji mami na vikend, kjer vsi prav uživamo. Sama seveda ne morem, da ne bi delala, sem še velik kup vej posekanih dreves spravljala na kup, mož je še zadnji ostanek vrta preštihal, hčeri sta pomagali babici saditi rože, potem smo pojedli in šli skupaj na igrišče. Naslednji dan smo šli pa za dva dni na morje k mojemu očetu, smo ujeli krasna sončna dneva - sem prav uživala v martinčkanju. Včeraj so šli mož in hčeri pomagati njegovim staršem saditi celo njivo krompirja, koruze in druge zelenjave, sama pa sem uživala v šopingiranju - na trgu sem si kupila čudovite bluzice za poleti, ene natikače ter rože za na okenjske police in nekaj sadik zelenjave, potem sem seveda uživala v sajenju, tako, da je sedaj naša hišica lepša.
Ne znam se dolgočasiti, pravzaprav mi je bilo do sedaj vedno najtežje prvo leto, ko sem bila z otrokom sama doma in sem ukinila kup svojih aktivnosti. Sama ob 15h zaključim s službo, oddrvim po mlajšo hči v vrtec, starejšo v šolo, skupaj najprej peljemo kuži na sprehod. Ko se vrnemo, se hčeri ponavadi pred hišo igrata, jaz pa naredim kosilo. Takrat enkrat ponavadi pride mož domov. Potem pa gremo, če le vreme dopušča nekam naokoli - imamo letno karto za ZOO, veliko hodimo po okoliških hribčkih, travnikih, večkrat gremo kar s kolesi ali rolerji po okolici ali pa do konjičkov, pasjega zavetišča, kjer enkrat tedensko sprehajamo kužke, kadar kdo na šoli pleza, se mu pri tem pridružimo (na plezalni steni seveda). Skratka, popoldnevi so kar aktivni, ker tako nam vsem najbolj ustreza. Kadar pa dežuje, hčeri radi z menoj kaj kuhata, pečeta, skupaj izdelujemo vse mogoče. Starejša izredno lepo riše in rada izdeluje - danes je naredila prav krasno zapestnico zase, za mlajšo sestrico in za še nerojeno sestrico in mi pomagala speči skutni in jabolčni zavitek. Hja, pa včeraj je domov prinesla svojo domačo žival (kako mi je podobna), pravzaprav ene 50... polžev s hišico. Prosila me je za en starejši akvarij in je notri polžem uredila njihov dom, jim dala notri vodko, za jesti, me je prav presenetila. In potem me je prosila, če ji napišem na list, kako se napiše polž, da sva šli strička Googla vprašati, kaj polžki jedo, kakšne pogoje potrebujejo... Sedaj jo lepo pokriti čakajo ob ograji zunaj pred hišo...
No, sedaj si moram pa vzeti čas in malo prebrati, kakšna druščina nas bo isti mesec postala mamice. Hm, zanimivo, da pričakujete več fantkov... No, meni se je izpolnila želja, da bi imela tri hčerke...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Pa tako sem se veselila! Ne vem kako mi bo kaj poleti odgovarjala vročina, tako da ne vem če bomo sploh kaj šli letos... Hja, sicer pa še vedno lahko gremo jeseni 
me je pa prej popoldan dobro pobrcal moj srček in sem bla prav happy
. No mi smo v nulo fertik z spalnicp je enkratna 
. Tudi naš fantek bo kraljeval notr , kajti nekaj časa bo spal pri nama 
moj šesti čut ni bil pravi...Skratka zdaj bomo imeli parček!!!!! Očka še vedno mal v šoku, ker je bil tudi on prepričan da bo še ena deklica, ampak je vesel. 
, me prav nič ne skrbi. 
