|
Felicita -> RE: Slavistke na pomoč! (25.11.2010 16:33:59)
|
ok, gospod Toporišič pa pravi tole: P o v e d je taka samostajna enota sporočila, ki je lahko tudi že sama sporočilo.
Povedi so narejene iz poimenovalnih enot (besed in besednih zvez) in iz stavkov na podlagi skladenjskih vzorcev. Skladenjski vzorec najmanjše možne oblike povedi ima obliko stavka (obliko S) (torej obstaja stavčni skladenjski vzorec). Primer tipične stavčne povedi; Tone obira hruške. V tem, glavnem stavčnem vzorcu so besede zbrane okrog osebne glagolske oblike. Kadar v taki minimalni povedi, ki jo imenujemo stavek, ni osebne glagolske oblike (npr. Hoditi tako pozno domov!), so besede stavčne povedi zbrane ali okrog neosebne glagolske oblike (prim. zgoraj; take stavčne oblike imenujemo polstavke) ali pa okrog kake besedne vrste, besede ali oblike (npr. Čudovita stvar! — Ti revež ti. — Falot salamenski). Povedi tipa Priti tako pozno domov ali Čudovita
stvar so dejansko podvzorec glavnega stavčnega vzorca (in oboje lahko imenujemo polstavčne). Poseben tip »stavka« so t. i. pastavčne tvorbe, npr. medmetne, zvalniške, členske; pri njih si ni mogoče zamisliti, da bi se besede zbirale okrog osebne ali neosebne glagolske oblike (ali da bi bile nastale iz takih zvez).
Torej je vse en šmoren - stavek je lahko brez osebne glagolske oblike in poved je vedno iz enega ali več stavkov (za katerega ni nujno, da vsebuje os. gl. obl, torej je 'To presneto vreme' hkrati poved in stavek oz. enostavčna poved). V čem je potem točno razlika med povedjo in stavkom če ne pri enem ne pri drugem ni potrebna (za definicijo) os. glagolska oblika oz. po čem ju sploh ločiš, razen da je poved lahko iz več stavkov, stavek pa ne more bit iz več povedi?
|
|
|
|