|
osamljena -> RE: Nekomu bi rada povedala... (24.11.2010 20:45:13)
|
Moj problem je kako pristopam k stvarem, ki se mi zdijo problematične.
Ko enkrat že zanetim prepir in je tista negativna energija v zraku potem začnem trezno razmišljati in vidim da sem trapasta. Da bi lahko bila bolj razumevajoča...
Zakaj za vraga ne znam tako razmišljat predno naredim zgago??
Zakaj moram vedno najprej narediti sranje, biti jezna in žalostna in nato ne govoriva kak dan se zvečer obrneva vsak na svoj konec postelje... v zraku napetost, prav gotovo tudi otroka to čutita...
Zakaj?
Ko pa potem v tisti noči brez objema in pa dnevih tišine lahko trezno razmislim in vidim, da tako pač je in to z razlogom in da bi bilo bolje, da sem mu v podporo kot pa da težim...da pač moj mož tak je in da ne dela nič napačnega in da nas ima rad.
Ne gre se samo za to, da je premalo doma. To sem samo omenila kot en primer kako jaz narobe reagiram, pa si ne znam pomagati.
Zato sem zgoraj napisala, da sem sama sebi največji sovražnik.
Jaz sploh ne rabim nikogar, da mi greni življenje, to namreč obvladam najbolje kar sama. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]
.......
Recimo da ne bo samo to, da ga ni nič doma...
Ker je namreč res, kar nekaj malih stvari...ki bi jih samo morala sprejeti, da on pač tak je, jaz pa kar naprej nekaj razmišljam in si umišljam in pa predvsem imam točno izdelano predstavo, kaj bi on moral narediti v določenem momentu ali pa kaj bi moral reči.
Bedasto!! Res totalno sem trapasta.
Sedaj seveda se tega zelo zavedam, toda pridejo taki dnevi in na žalost jih je kar veliko, ko enostavno ne znam razmišljat in me kar žene neka sila...
No recimo, da povem še en primer.
Moj mož je bolj hladen tip, kar se tiče fizičnega - telesnega izkazovanja ljubezni.
Kaj to pomeni?
Cel večer lahko gledava tv pa se mu ne zdi, da bi me poljubil... Jaz moram iskati njegovo bližino in seveda me on odprto sprejme v objem. Ampak zakaj za vraga se ne more sam spomniti, da bi naredil prvi korak?
Tudi v besedah ni kaj prida...naprimer:
Jaz se zrihtam, ko greva ven in sem včasih še sama zadovoljna nad tem, kar vidim v ogledalu ( sicer redko, ampak se zgodi) in ko mu tako pristopim seveda , da čisto po žensko pričakujem kak ljubeč stavek na to temo.
Recimo :" Miška kako si sexsy... muca danes si pa še lepša kot vedno..."
In tako narej, pač... besede, ki nam ženskam grejejo srce.
Moj mož pa na žalost ni dober v teh stvareh. Jaz trapa pa namesto, da bi se s tem sprijzanila, saj mi na sto drugih načinov kaže ljubezen pač iz tega kar naprej delam probleme.
Moj problem je da me, kar nekaj obsede in takrat pozabim na vsa lepa darila ( on pač največ izkazuje ljubezen z dragimi darili ) pozabim na potrpežljivost, ki jo premore, kadar imam svoje muhe, pa se verjetnona znotraj jezi na zunaj pa mi kaže nasmeh, pozabim na to, da se ta moj mož nikdar , ampak res nikdar ne pritožuje nad ničemer ( pa naj bo lačen ko volk in jaz sem bila cel dan doma pa ga morda zvečer nič ne čaka za jest, še več niti se ne spomnim vprašat ali je jedel... sicer ponavadi je v službi ampak včasih pa tudi ne ), ne pritožuje se nad res NIČEMER... in jaz trapa vse to pozabim, ker imam idejo v glavi, kak bi on poleg vsega dobrega, kar je še mogel biti...
Pa pišuka saj sem res nora no!! Danes, ko trezno razmišljam in znam na vse lepo realno pogledati vem, da sem res jaz tista, ki dela probleme iz stvari, ki jih je treba vzeti v zakup...
Sicer moj mož vedno nato, ko mu rečem, naprimer zvečer:" ja a mi ne boš rekel lahko noč in me poljubil..."
Odgovori:
"Ja zakaj pa ti tega ne narediš in z veseljem ti bom vrnil poljub in vočšilo lahko noč..."
Ja ampak res, zakaj jaz tega ne naredim?
Zakaj imam v glavi, da mora to priti od njega in če ne, ker pač nima teh stvari v krvi potem je pa vse narobe...
Sedaj ne me narobe razumeti... sploh se ne gre za te malenkosti, ki bi jih jaz morala samo nekako sprejeti, gre se zato, da me obsede en hudič in se mi te malenkosti zdijo problemi in to ogromni ...
Pa potem kasneje vidim, da sploh niso. Ampak najprej se morava pa skregat.
Pa kako naj si pomagam, da tega ne bi počela?
Res je, da imam precej prostega časa in da zato preveč razmišljam in analiziram te zadeve. Rada bi spremenila svoj način razmišljanja, da bi bil vse skozi realen in da bi znala vse skozi trezno gledati na zadeve in biti hvaležna... ne pa da me kar nekaj popade nek hudič in dejansko se takrat sploh ne zavedam, da delam sama problem in da s tem škodujem predvsem sebi...
Hvala vsem, ki se vam da ukvarjati z mano, to mi res veliko pomeni. Sem namreč v tujini in tu nikogar nimam ... pa tudi nikakor se ne morem vklopiti med te ljudi. Po resnici povem, da če ne bi bilo mojega moža ne bi tu ostala niti en sam dan...
Ne bi šla v podrobnosti ampak sem na drugem kontinentu tu veljajo drugačna pravila... imam res super moža tudi njegova družina je dobra do mene, materialno mi je res vse dano....morda sem na momente osamljena, ampak najbolj me moti to, da enostavno sem, kot bi imela dvojno osebnost in tista skrita, ki včasih udari na plano enostavno ne dovoli, da bi bila srečna...in išče vsako malenkost, da naredi problem, tudi tam kjer ga ni.
Kaj naj sama seboj?
|
|
|
|