|
mateyka -> RE: Evtanazija... da ali ne? (24.11.2010 11:19:14)
|
IZVIRNO SPOROČILO: marcela
Od kar poznam prijateljičino sestro, ki je že 14 let prikovana na posteljo sem za vprimerih kadar gre za dolgotrajno bolezen ali zelo hude poškodbe kjer ni nikakršne možnosti ozdravitve ali vsaj izboljšanja, bolnik pa se ne zaveda več sebe. Prej omenjeni gospe je pri 49 letih vodni tumor zalil možgane od takrat ne hodi, ne sedi, ne govori, hrani se samo po sondi, je v plenicah, premika pa lahko le desno roko od komolca dalje. Na aparate sicer ni priključena, trba ji je z aparatom le dnevno masirat pluča in izvajat inhalacije, a ima poleg tega še hudo osteroporozo in jo morata vsaki 2 uri 2 osebi obračat, da je pri tem ne poškudujeta in da ne dobi zaležanin. Se je že zgodilo, če je kakšna negovalka malce bolj po pomoti grobo prijela prišlo do zloma. Pogosto glasno stoka in se kar zvija od bolečin, čeprav redno dobiva naklofen svečke, v kombinaciji z lekadolom, pa še kupom drugih zdravil. Pogosto se sploh ne ve kaj je vzork bolečin, pa normalno je tudi zaprtje hud problem in ji je treba delat klistire. To 14 letno mučenjese mi res ne zdi življenje, ki bi si ga kdorkoli želel ali zaslužil, da o tem kako poleg nje trpijo tudi svojci, ki jo morajo gledati takšno in dežurat ob njej sploh ne govorim. Jaz sem možu že povedala, da če se kdaj znajdem v takem stanju pa je bolje, da me ni, tako zaradi mene same kot mojih bližnjih, ki jim ne bi želela biti v breme.
lahko samo dodam, da folk, ki nima take situacije v družini ali na redni vpogled, se sploh ne zaveda, kako je to v bistvu en sam "suffer".
|
|
|
|