|
krauca -> RE: Strah pred amniocintezo (24.11.2010 16:11:58)
|
lej, gre za tvojo (vajino) in samo tvojo (vajino) odločitev. če si pripravljena imet tega otroka, ne glede na to, če bi se izkazalo da ima downov sindrom, ne it.
če pa zase veš, da bi ti bilo to "nesprejemljivo" pa moraš razmisliti o tem da le greš.
jaz sem se tut ful bala (sem bila 37 3 mesece pred rokom), ravno zaradi tiste male možnosti da splaviš čisto zdravega otročka... to mi je bilo najhuje. ampak na koncu sem pretehtala - kolikor se kruto sliši - rajši tista majhna možnost da splavim zdravega otročka, kot možnost da imam (celo življenje!) otroka z downovim sindromom. to zame/za naju ni bila opcija. že tako je življenje težko in jaz priznam da temu otroku ne bi mogla bit tako dobra mami kot bi si želela oz. kot bi si zaslužil.
iz strahu pa sem vseeno prej šla na NS, kot češ da se bom lažje odločila. pa ni bilo nič lažje. Nuhalna je bila čisto ok, kaj pa potem? Verjetnost za njeno pravilnost pa je 80%. In potem še dvojni hormonski test (na tega nisem šla) - skupaj naj bi bila verjetnost 90%. Če ti je 90% zadosti, potem je to zate TO.
Jaz sem cincala gor in dol, dokler mi ni G rekla naj neham. Naj premisliva in se odločiva in potem nehava z razmišljanjem in greva po začrtani poti. In to mi je pomagalo. No, vsekakor mi ni bilo prijetno pred samim posegom. Ampak nekako se mi ke že po samem posegu (ki ni tak bau bau) odvalil kamen od srca, po 2-h tednih (baje kličejo če je kaj narobe že takrat) pa sploh ... in ko sem dobila izvid sem se od same sreče zjokala (HB sem bila takrat sama doma, sicer bi kdo mislil da je še kaj narobe).
Vso srečo pri odločitvi ti želim.
Meni (nasploh v življenju) pomaga vizualizacija - sama pri sebi si zamišljam kako bodo stvari (s)tekle in dejansko tako potem tudi grejo. Tako da, strah stran in pogumno kamor te pelje srce.
LP
K
|
|
|
|