nananaja
|
točno to, kar pravi milijonarka, neodvisen postaneš, ko se osamosvojiš v glavi, pa naj te preživlja starši, mož, država ali pa se sam.
Tudi sama sem 'izgubila' pravico do zadnjega leta otroškega dodatka (oziroma jo je moj oče), ker sem se poročila (če bi se samo uradno preselila v svoje stanovanje brez poroke, bi lahko za OD prosila sama). Ampak sem se za poroko zavestno odločila, ker sem si želela. Mož pa se je zavedal, da sem imela samo štipendijo, on ima danes več kot pol manjšo neto plačo od tvojega partnerja. Ampak vedela sva, da ne bo vedno tako, ko se zaposlim, sem upala z boljšo plačo. Danes je res tako. In danes se ne počutim nič bolj neodvisno kot takrat, ko sem prejemala majhno štipendijo in potem ravno toliko prve porodniške. Razlika je le v tem, kaj si kot družina lahko privoščimo.
To, da ne moreš zahtevat od njega, da ti da denarja... meni bi se na njegovem mestu zdelo logično, da bi dala prednost partnerki in otroku pred avtomobilskim kreditom, stanovanjski kredit je pač na mestu.
Stalno bivališče meni tu ne igra nobene vloge. Prošnjo za štipendijo po novem oddaš na CSD, prav tako prošnjo za OD. Ne vem, kako lahko enkrat tja greš kot študentka, ki jo preživljajo starši, drugič pa kot družina, ki jo preživlja partner. Aja, najbrž živite v drugem kraju kot tvoji starši. Ma dej no... Eni bi imeli več kot imate lahko. Ali bodi samozavestna, da ne bo kontrole, ali pa bodi poštena, pa strahu ne bo.
Pa ja, izkoristi, kar ti status študenta nudi, če ni dovolj, se zaposli in študij dokončaj ob delu, pa boš imela lastni prihodek.
Se pa strinjam, da so te malo napeli v porodnišnici glede stalnega bivališča. Moj brat je brez problema prijavil otroka pri sebi, mamica si je svoj naslov spremenila kako leto in pol po porodu. Od rojstva pa živijo in prejemajo socialne dohodke kot ena družina in nimajo nobenih dilem.
|
Natisni
