|
ronja -> RE: Oktobrčki 2010 (11.12.2010 14:14:03)
|
missD, lej, skoraj vsem mamicam je zelo naporno na začetku, celo tistim, ki imajo samo enega otroka in gotovo je z dvema še precej bolj naporno. Ampak ta mala bitja ne morejo nič brez nas - zato nas pa kličejo! Onadva jokata, ker sta lačna, ker sta vznemirjena, ker ne moreta zaspat (tega ti nihče ne pove prej,da dojenčki ne znajo sami zaspat, ampak nekateri res NE ZNAJO).
Tako mali dojenčki imajo še premali želodček, da bi se lahko najedli za celo noč. Tudi opice dojijo tudi ponoči, ni to samo naša karma. Mogoče se ti zdaj res zdi vse skupaj zelo grozno, vendar ne bo vedno tako. Otroci odrastejo in čeprav se lahko tisti prvi meseci res vlečejo in ne veš, ali boš sploh še kdaj spal 3 ure v kosu... Se da sfolgat. Ni lahko, ampak nihče ne pravi,da je imet otroke lahko. Vsako obdobje ima svoje težave in ne moremo se večno skrivat pred nijmi, ker nas najdejo.
Vzami to, kar zdaj zanju žrtvuješ (spanje, spočitost,...) kot naložbo v prihodnost: da ti bosta začela otroka zaupat, da bo mama (ali oče, saj lahko ju gre tudi on nahranit, če se ne dojita izključno - kar malo dvomim po začetnem postu) vedno tam zanju, da jima bo pomagal. To zaupanje se res izplača, ti garantiram!
Imam punčki, stari skoraj 2 in skoraj 3,5 let, pa ti povem, da se to že vidi. Enostavno se z otrokom, ki ti popolnoma zaupa, lahko veliko lažje karkoli zmeniš (in imaš posledično veliko manj problemov z njim, je bolj vodljiv, lažje je živet skupaj). Ker ve, da mu hočeš dobro, ne dvomi vate. In tako ti lažje verjame in lažje uboga, tudi, kadar mu nekaj ni prav. Ker ve, da mu hočeš dobro. Prvo leto je zelo pomembno v razvoju otrokovih možgan - če mi ne verjameš (kar razumem, ker ti nisem navedla nobenih dokazov), potem vzami v roke Znanost o vzgoji - knijga, kjer imaš veliko dokazov nanizanih... In zelo lepo razloženo, zakaj otroka ni dobro pustit jokat, dokler se še ne zna sam potolažit (in to je nekako prva 3 leta! ne mesece!)
Sicer ne bi rabili nobenih knjig za to, če bi živeli naravno: če bi bili v naravi, bi mami in očetu šlo dretje skozi ušesa in bi vsekakor poizkusila potolažit svoje dete. Narava dela prav, ne rabi knijg. Vendar kadar pride tehnika, ki omoga to, da naravo prenehamo poslušat, lahko pomagajo knjige, da nas spomnijo, kako poslušat naravo: nagon, srce in otroke.
Naslednijč, ko se bosta otroka drla ponoči, si prižgi luč: pozabi na to, da ju boš zbudila, itak sta že budna - pa od enkrat jima ne boš ritma sesula. Prižgi luč in si oglej svoje dete: vidiš, da se muči? Da mu je hudo? Da te resnično nujno rabi? Da se NE ZNA, ne da noče, ampak resnično ne zna se sam potolažit! Vidiš, da je ta dojenček bogi? Kaj ti pravi tvoj notranji čut? Da ju zapri v dobro izolirano sobo in spi dalje? Ali ti pravi, da stisni to bogo bitje k sebi in ga pocartaj? Vidiš, vedno se lahok zaneseš na svoj čut:) Res bi vsaka mama (in verjetno večina očetov, vsaj tistih, ki se res ukvarjajo z otroki) včasih najrajši vse skup pustila in samo šla - to je normalno. Amapk ni pa normalno, da to naredimo - tudi v mili različici ne. Zato smo odrasli. Da presodimo, kaj je prav in kaj ne. Zato naslednjič poglej svoja dvojčka in si predstavljaj, kako se počutita. Onadva se ne dereta zato, da bi te matrala, da bi te pokorila, da ju boš ubogala, tako mali otroci še ne znajo manipulirat! Onadva jokata samo zato, ker jima je hudo... Če ju pogledaš, pa čeprav zaspana - če res pogledaš NJIJU in za tisti čas pustiš svoje občutke ob strani... boš to gotovo začutila. In takrat ti bo veliko lažje vstajat ponoči. Ne da bo lahko, ampak boš vedela, zakaj to delaš. In takrat smo sposobne vsega vraga . Boš videla, da lahko!
Veliko sreče!
|
|
|
|