Mateja-13
|
Najprej naj povem, da sem mamica dveletnega zdravega fantka, novembra pa pričakujemo še eno štručko.. Porod ni bil lahek, zakompliciralo se je zaradi brezvestnega osebja, ampak o tem drugič.
Moja težava je v tem, da sem v posameznih trenutkih v takem strahu za otroka, da je joj... Npr: hodimo ob vodi jaz pa si že zamislim, kaj bi bilo če bi se mi izmuznil, padel v vodo, kako bi ga iskali, mojo bolečino. In take situacije si znam kar dobro izmislit in potem premlevat. Vem, da je to povsem negativna energija in da se je treba pošteno skoncentrirat, da te misli preženem. Ko se zavem, kako razmišljam se samo zahvalim, da je moje dete OK. Ne vem če je to normalno, ali bo to minilo... Se komu dogaja kaj takega?
Spomnim pa se ženske kateri je sin umrl ko je bil star 16 let in rekla je, da je ona ves čas bila v strahu za tega otroka, da se mu nebi kaj zgodilo. Sem normalna?
Drugače smo finančno preskrbljeni, službo imam zagotovljeno, doma zmorem vsa dela (tudi mož mi veliko pomaga). je pa res, da moj mož pravi, da velikokrat po nepotrebnem paničarim.
|
Natisni
