|
barni -> RE: potrebujem pomoč!! (16.11.2010 8:55:11)
|
Samo ne se delat, ko da je vse ok. To je bistvo. Če si pripravljena in dovolj močna, potem bodi ob njej. Pripravljena mislim na to, da bodo lahko prišli ZELO težki trenutki, ko se bo tudi tebi zdelo, da ne zmoreš obladovati toliko žalosti in bolečine. Pa čeprav ne bo tvoja.
Bodi kar si. Včasih je bolje, da nič ne rečeš, pa je dovolj da si zraven. Pomembno je, da prijateljica ve, da si zanjo tam. In ne čakaj, da te pokliče ona.
Jaz nisem zmogla nikogar poklicati, da rabim pomoč, ker nisem bila nikoli navajena prositi za pomoč,čeprav sem si bolj kot vse želela, da bi se kdo v tistih dneh spomnil name. Pa se ni. Vsi so kar nekaj čakali. Ne vem na kaj. Hvala bogu sem imela eno prijateljico, ki je pokazala kaj pomeni prijateljistvo.
Tudi če bo jokala, naj ti ne bo hudo, ker včasih jok prinese toliko olajšanja, da si sploh misliti ne moreš. Huje je, ko ne moreš jokati, ko te tišči, da bi te razneslo, pa ne moreš jokati.
In pomembno je, da njenega otroka sprejmeš kot otroka, ki je ravno tako otrok, kot tisti, s katerim je "vse ok". Meni je bilo to od moje prijateljice res najbolj tolažilno. Ko je rekla: "Živimo v moderni dobi, marsikaj se da. Časi ko so skrivali otroke, ki so bili drugačni so zdavnaj mimo. Šli bova na sprehod, peljali jo bova povsod, boš videla, super se bomo imele. Pa kaj če je malo drugačna in ne bo znala in zmogal vsega." To mi je takrat toliko pomenilo, pa čeprav sem razumsko vedela, da verjetno ne bo šlo. Vseeno je bil pravi balzam za moje srce, da je moj otrok tudi del življenja tukaj in zdaj. Da ni od vseh pozabljen.
Žal mi ni bilo dano, da bi jo peljala domov iz bolnice.
|
|
|
|