Anonimen -> Kje je meja? (3.8.2005 15:31:51)
|
Mislim, da je ogromno v osebnosti otroka. V karakterju, ki ga prinese s seboj na svet. Primer: hčerki moje sestre - popolnoma rzlični. Starejša je pri treh letih nosila mamine čevlje, imela okoli vratu cel kup starih koravd, namesto dolgih las je imela glavi žabe, da so ji visele z glave. Potem se je gledalo v šipo in pela ain plesala v navlečenih cunjah. Mlajša se je do danes, ko je stara 13 let, v ogledalo pogledala po moje ravno ene 2-krat. Pa je ful fletna. Se sploh noče rihtat, raje je ena siva miška. Pa so obe vzgajali enako. Mislim, da je največ, kar lahko narediš v tej stvari pri otrocih, da jim ne poudarjaš, kako je lepo tisto, kar mu oblečeš, da ga ne postavljaš pred ogledalo, kako je lep(a) v novih oblačilih in podobno. Jaz, priznam, sem obsedena z nakupovanjem lepih cunj za Tiborja. Ampak to je moja obsedenost, to z njim nima nobene veze. Se trudim, da bi bilo tako. Nikoli mu sploh ne povem, če mu kupim kaj novega, ko mu oblečem novo majico, sem tiho. Čwe vpraša, rečem, ja, nova je, če ne, pa ne. Zdaj, če bo kaj koristi od tega, ne morem reči. Se pa n ta način trudim, da mu ne bi privzgojila afnanja v zvezi s cunjami. Zdaj pa nimam več časa, ker so moji prišli domov.
|
|
|
|