HoneybeeMaja
|
Ola sonosečke!
Glede na vaše zadnje poste,ki sem jih prebrala,se mi zdi da smo kar se čustev tiče precej na podobnem,jaz se tolažim,da je to zaradi hormonov,čeprav bolj kot se bliža februar,bolj me skrbi,kako bo potekal porod,če bo z  vse tako kot bi naj bilo,kako ju bom sprejela,kako bosta otročka vplivala na naju z mojim,kako bom zmogla napor... Kljub temu,da poskušam ostati pozitivna,moram priznati,da me je pošteno strah.Tako,da ninchi9 hvala za link in pozitivne misli.
Tamy82,objemček tudi z moje strani  ,čimveč pozitivnih misli!
V torek bomo seveda vse držale pesti za delfinko in njeni pupi,ki bo kot vse kaže uradno prva Februarka  !
Mi3 smo zanekrat vredu,na UZ v četrtek smo imeli 1600 in 1700g,po moji strogi dieti in inzulinu 3x dnevno se rast otročkov malo umirja,še vedno imam vsak teden kontolo pri diabetologu in vsaka 2 tedna UZ kontrolo rasti dvojčkov.Kar se tiče mojega počutja....  bolečine v rebrih,krči v nogah,otekanje,nespečnost,okorna kot slonček,razdražljiva,jokava tečna,nepredvidljiva.... sicer sem pa dobro!  Moram malo pojamrat,ker mi je potem takoj boljše...
Pazite nase in na trebuščke,na veliko lenarite in počivajte!
_____________________________
Sometimes when you hope for a miracle,you get two...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Pojma nimam kakšni so tisti Hixtonovi popadki, ampak ali je to to? Me je strah, da me bolečina opozarja na nekaj, kar bi bilo narobe, ampak mali veselo brca (še preveč). Mojega pa skrib, da mogoče zato tako brca, ker je v težavah. Ne vem kaj naj si mislim. 
Tako da sem še zdej malo bolj slabe volje, žalostna predvsem ... sej niti ne vem točno kaj mi je ... še vedno mam toliko dvomov o tem ali bom zmogla biti mama, ker se mi vedno bolj zdi, da na to niti slučajno nisem pripravljena. Potem pa začnem razmišljat o tem kako bi še lahko "uživala" v brezskrbnem življenju, če ne bi bila 
ipd. Potem ko enkrat začnem tako razmišljat se pa kar nadaljuje in čisto vse se mi zdi slabo in narobe. Tako da bo boljše, če malo manj razmišljam in se prepustim dogajanju. Ker po takih "izpadih" sem potem ful žalostna in se opravičujem mojemu 
ker nočem, da ravno vse slabo od mene pobere, nočem, da si kdajkoli misli, da je nezaželen ... tako da mam po vsem skupaj potem še slabo vest 
Lahko ti povem tudi to, da z možem še vedno včasih ne dojameva, da sva starša, pa je tamal star že skoraj 7 let. O tem, da si do skoraj enega leta nisem zmogla reči mama, bom pa kdaj drugič. Težko je dojet in sprejet spremembe. Tako zate, kot za njega. Ljudje smo pač komot in težko spreminjamo naše navade. 
, ker baje nisem več dobrodošla pri njih. Pa nisem bila nič kriva, samo rečeš kakšno besedo preveč, pa je že vse narobe. Poskušam se čimmanj obremenjevat, ker se bojim, da bi mali preveč čutil mojo stisko. Ene stvari pač moraš odklopit, čeprav se ti zdi, da je nemogoče. 
mi manjka. Naslednji pregled pa imam 15.12.
. 
povedat, de nisem edina 
: kar večkrat prit mal "pojamrat", pa super de ste vsi 3je OK 
)? Al sem kej spregledala? 
-to je pri meni že znanstvena fantastika. 
za voziček 
) in sem se seveda zbudila in govorila "au, au...". Me moj vpraša "kaj pa je?". Jst pa "au, au krč..." In on skorajda skoči pokonci, se zagleda v trebuh in reče: "Kje?!" Sem mu hitro rekla, da v nogi, ker je bil čisto preplašen. No, zdaj vsaj vem, kaj me čaka, ko bo šlo zares. 
