Anonimen
|
Ja, lahko se k nekomu priviješ in ga stisneš, pa čeprav ne čutiš nobene želje po spolnosti. Pri meni je tako že 15 let, kolikor sem s partnerjem, zdaj možem. Je težko, ker jaz nimam ne želje ne potrebe, niti ne uživam v seksu, a njemu na ljubo to počneva parkrat mesečno - včasih parkrat tedensko. Sva poskušala vse sorte, da bi bilo tudi meni dobro, a ne gre. Pa naj kdo reče, da ne obstajajo aseksualne ženske. Hudo mi je za moža, ki me ima zelo rad (drugače bi sigurno že odšel ali me prevaral), ampak ne morem si pomagati. Tako še vedno ostane pretvarjanje, da tudi jaz uživam. Je pa hudo, ko se pri 30+ vprašaš, kakšen občutek je to, ko ti pride, ali ko ti gredo mravljinci, ko te vzburja, meni se to še ni zgodilo. mogoče je lažje živeti s tem, ko ne veš, kako zgleda. Mož je bil edini v mojem življenju, tako da ne vem, če bi me kak drugi pa privlačil (če je v tem problem mogoče). Ne vem, mogoče sem lezbijka, pa se ne zavedam. Težko je, če nimaš želje po seksu.
|
Natisni
Upira se mi.
...Ah, ko pa pridejo škratje, posebej če se pojavijo drug za drugim, pa marsikje ni več tako kot prej. Vsaj pri naju ne...In sicer z moje strani...Večno utrujena jutra od nočnega vstajanja, večerne prazne baterije, zbujanje in jok otroka sredi najlepše akcije
...No , pa je tudi to minilo...škrateljci so postali škrati, ki pridno spijo...midva se pa čezdalje večkrat kljub parim kilogramom zraven in kakšnemu letu več spet počutiva kot v predstarševskem obdobju...To še vedno sicer ni vsak dan, je pa definitivno veliko pogosteje kot pred kakšnimi tremi leti...
.
