Odmaknjenost in utrujenost (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo

MissElvira -> Odmaknjenost in utrujenost (20.10.2010 19:35:12)

Živjo dekleta (in dva ali trije fantje),

Obračam se na vas za vaša mnenja in izkušnje, sama se prvič soočam s takšno težavo. Pa le-ta ne muči mene, temveč mojega fanta, s katerim sva skupaj 10 mesecev. Zadnje dva tedna se namreč vede zelo nenavadno, tako odmaknjen pogled ima in vsak dan pravi, da je utrujen. Višek je doseglo v ponedeljek, ko je povedal, da je dal v službi odpoved in to po šestih letih. Sam je dejal, da je o tem razmišljal že dalj časa in da mu je postalo neznosno. Kje bo delal sedaj, še sam ne ve dobro, a si s tem ne dela skrbi. Jutri gre jadrat za par dni, mene pa tako skrbi zanj, da se mu nebi v tem stanju kaj zgodilo.

Sama ga še nisem videla v takšnem stanju - morda je malce naveličano deloval poleti, ko smo po njegovem predlogu šli jadrat, jaz pa sem s sabo povabila še kolegico in njenega fanta. Onadva sta želela vsak večer žurat, spala sta do poldneva, on pa je želel v različne restavracije, ogledat mesta, v katerih smo pristali, na nočne sprehode in vstajal zgodaj, da smo odpluli in sploh kaj prepotovali. Kot sedaj, tudi takrat ni bil osoren in jezen, je imel pa podobno utrujen in razočaran pogled v očeh.

Midva se imava sicer odlično, a mojega študentskega življenja ne deli z menoj, zaradi česar se mi dozdeva, da nastaja vse večji prepad med nama. Štiri dni na teden sem namreč na obali, kjer študiram, ostale dni sem pa večkrat pri njem kot pri starših. Rada bi bila še več z njim, a dokler študiram, to žal ne bo mogoče. Tega se zaveda tudi on, v študiju me podpira in me ne sili, da bi špricala predavanja. Lahko sploh kaj storim zanj, je morda bolje, da ga pustim pri miru in da sam razčisti zadeve? Meni je tako hudo, ko ga gledam takšnega... morda se mu pa na jadranju zbistrijo misli in povrne nasmeh?

Imate ostali kakšna mnenja ali podobne izkušnje?




MissLady -> RE: Odmaknjenost in utrujenost (20.10.2010 22:24:19)

Meni tole malo namiguje na depresijo. Jaz bi mu svetovala, da se obrne najprej na osebnega zdravnika in dobi napotnico za psihologa ali psihiatra in mu zaupa svoje težave. Oni bodo znali preceniti ali gre za bolezen ali ne.

V današnjem času depresija ne bi smela biti več tabu tema.... V današnjem tempu življenja, nezdravem načinu življenja, obremenjenosti in pristisku, ni nič čudnega da mladi ljudje zaidejo v duševne stiske in depresije. Najhuje je če si zatiskamo oči in čakamo, da bo minilo samo od sebe. Če zadeva ne traja dolgo, se bo lažje izvelek sedaj, kot pa čez par let.

Žal pa nevedneži obiske pri psihiatrih enačijo z norostjo ..... tako kot vse več ljudi zboleva za rakom naprimer, tudi vse več ljudi zboleva za duševnimi boleznimi in ni sramotno, če jih zdravimo.

Razmisli o tem...



kristinaj -> RE: Odmaknjenost in utrujenost (21.10.2010 10:14:06)

najlažje je vsakemu ki se ne smeje pripisati depresijo, namesto da bi se bolj poglobili vanj. nisem psiholog in ne bom se s tem ukvarjala...

prepusti se študiju, pošlji ga na morje in ko se vrne bosta nadaljevala.... mogoče je tak samo zaradi tega ker bi rad delal a ga delo ni veselilo pa je moral dati odpoved... bo že prebolel...



ronja -> RE: Odmaknjenost in utrujenost (21.10.2010 10:32:54)

Višek je doseglo v ponedeljek, ko je povedal, da je dal v službi odpoved in to po šestih letih. Sam je dejal, da je o tem razmišljal že dalj časa in da mu je postalo neznosno.

Ok, prvo, kar me je zmotilo je to, da ti nisi vedela, da mu je v službi tako neznosno... Mislim, vseeno nista skupaj od včeraj, sta že skoraj eno leto skup in če nekaj človeka res mori, potem to parnter navadno ve, ne? To je prvo, na čemer bi delala - da bi mi zaupal - res zaupal!

Lahko sploh kaj storim zanj, je morda bolje, da ga pustim pri miru in da sam razčisti zadeve? Meni je tako hudo, ko ga gledam takšnega... morda se mu pa na jadranju zbistrijo misli in povrne nasmeh?

Ženske navadno res pridemo do kakih zaključkov med pogovorm, moški pa večkrat med mozganjem sami pri sebi - to velja za večino, ne za vse, vedno so izjeme. Zato mu daj prostor in mir, če ju rabi. POtem pa lahko delaš dalje na zaupanju - glej zg. odstavek. Če mu je nekaj grozno, je fajn, da ti to pove. če je razočaran nad počitnicami, je fajn, da ti to pove. Če ti vidiš, da je razočaran, je fajn, da poveš, da si videla pa da bi rada pomagala... Na ta način se gradi zaupanje - da dobiš tisti občutek, da te drugi vidi. Da vidi, kdaj si na spidu in vidi, kdaj si na dnu in da ti je vedno pripravljen podat roko, da te povleče. POtem ga boš poklical tudi takrat, ko bo mogoče gledal stran (recimo otroke[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]) in ne bo opazil, da nekam drsiš. In veš, da ti bo dal roko.

To vama malo še manjka - ampak saj imata še precej pred sabo, saj sta komaj 10 mesecev skupaj. Pa to ne pomeni, da morata za to skup živet, samo da mora bit tisto zaupanje prisotno. Lahko ga dobi človek tudi po mailu, pa po telefonu (če se seveda vmes tudi vidita, sicer je res težko, čeprav enim tudi laufa - meni ne bi, rabim bližino, telesno in duševno).

Tole sicer lahko diši po depresiji, vendar ni nujno, lahko je samo izgorel, žalosten, razočaran - to smo vsi kdaj, pa zato ne postanemo vsi depresivni. Zmatran od vsega. Problem je samo v tem, da nima občutka, da bi se lahko obrnil nate in ti povedal po pravici, kako zelo hudo mu je. Zato pa se mi zdi zaupanje prvi korak. Če se iz tega stanja ne bo pobral, tudi s tvojo pomočjo, pa vsekakor poiščita še strokovnjaka.



diana 28 -> RE: Odmaknjenost in utrujenost (21.10.2010 11:06:29)

Meni deluje, da ga bolj ti ne razumeš kako se trenutno počuti glede na njegovo situacijo.... Mogoče se motim.

Verjetno ga je že dalj časa morila služba in ko se je odločil, da prekine mu ni bilo lahko in tudi sedaj mu ni, čeprav reče da ga ne skrbi.... Po drugi strani pa je sedaj občutil neko olajšanje in zato potrebuje ''odklop'' in kam lepše kot it na morje, še posebej za takšno umetniško dušico (vsaj kar se spomnem tvojega posta ko sta se zaljubila). Če samo študiraš verjetno ''še ne razumeš'' kakšen pritisk je lahko služba, ki ti preseda in kako močno lahko vpliva nate... Pa ne mislim podcenjevati študija, to sploh ne. Zdi se mi le, da ko se študira je vseeno malo lažje in si še bolj svoboden...Ni takšnih skrbi kot v službi. Kakorkoli...po moje nimaš kaj skrbeti, da bi se mu kaj zgodilo. Menim, da mu jadranje lahko samo koristi, da si razbistri misli in se odpočije od stresa, ki ga je doživljal zadnje čase.

Bolj zna bit problem v tem, da je precej bolj umirjen kot ti pričakuješ od njega. To se ti je jasno pokazalo, ko ste bili prvič na jadranju. On je že prerasel ali pa sploh ne rabi takšnega žurerskega in študentskega življenja.... On rabi drugačno sprostitev, ne da nič na popivanje. Seveda, da sta ga motila ta dva, ki sta samo žurala.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] Verjetno bi si želel drugačen dopust in mi je logično, da ga je motilo in je bil razočaran... Morda je bil razočaran tudi nad tabo, da nisi  ''ocenila'', da ne pašeta zraven.... To samo predvidevam. Jaz ga razumem, ker tudi meni ustrezajo iste stvari, kot si jih opisala in če bi se morala odpovedati temu, ko bi bila na dopustu bi bila tudi jaz razočarana....

Mislim, da je odvisno koliko se bosta prilagodila eden drugemu in sprejela to različnost med vama. Ne pravim, da se moraš popolnoma odpovedati študentskemu življenju vendar se malo prilagoditi in on tebi... Seveda, če ti je vredno vajine zveze. Verjetno se morata odkrito pogovorit o tem kaj komu ustreza in nato upoštevati želje. Tudi tvoje študentsko življenje ne bo trajalo večno in bo tudi tebi morda bolj ustrezalo umirjeno življenje kot njemu... Le pogovorit se morata, da ne bo postal prepad med vama prevelik...



MissElvira -> RE: Odmaknjenost in utrujenost (22.10.2010 16:27:39)

Ne, tudi sama menim, da to ni depresija. Depresija je hudo bolezensko stanje in kolikor sem jo spoznala ob študiju, depresiven človek stežka ali pa celo ne more normalno funkcionirati - od vstajanja, osebne higiene, hranjenja in spanja, itd. On pa funkcionira čisto normalno, a jaz sem hitro videla razliko, da mu nekaj ne odgovarja. Odkar sva skupaj, sicer nikoli ni govoril dosti o službi, je pa parkrat omenil, kakšne stvari ga motijo. A nisem si mislila, da bo to pripeljalo do tega, da bo dal odpoved. Dosti ljudi se namreč pritožuje nad službo, pa se vseeno vsak dan vračajo na šiht.

Morda, kot je omenila Diana, redno službo in pritiske, povezane z njo, res težko razumem. Vem, da imaš kot vodja oddelka ogromno odgovornosti, nisem pa tega še izkusila sama.  A kolikor sem spoznala fanta, on prav išče in potrebuje takšno odgovornost in izzive. Tudi izven dela je bil vedno samozavesten in odločen, veliko ljudi se je nanj obrnilo za mnenje in nasvet in vedno je znal biti razumevajoč in spodbuden, dosti tega je prenesel tudi name. Sedaj pa res ne vem, kako naj se obnašam do njega. Svetovati mu ne morem, saj ne poznam dobro področja njegovega dela, pa tudi odpoved dobro plačane službe v razvoju velikega podjetja mi ni razumljivo. Ne morem se pa tudi obnašati, kot da ni nič narobe, saj ga imam rada in mu v očeh berem, da je razočaran in utrujen.



ČebelicaMaja -> RE: Odmaknjenost in utrujenost (22.10.2010 16:43:53)

V vsem se strinjam z ronjo. Tudi sama sem imela tako vikendaško vezo (hodila sva 10 let)- ko si skupaj je vse oh in sploh idelano in super, in nikoli nisi takrat utrujen in neurejen in siten... v realnem življenju pa se zgodijo tudi take stvari... mislim, da sploh nimata realne podobe en o drugemu, zato tudi ni pravega zaupanja. Jaz mojemu možu najprej zaupam, kadar me kaj muči...lahko sicer, da je bolj zaprtega karakterja, pa me vseeno zmotijo tvoje besede, kako je super in fin in vedno nasmejan in samozavesten. Realno gledano nihče ni vedno tak- si v zagonu in padeš, pa se spet pobereš, vstaneš in padeš- vse je sestavljeno iz ciklov in pride do roba, ko si pač želiš drugačne poti- ali je to zaradi izgorelosti ali pa zaradi norega, histeričnega kapitalizma... vseeno, mislim, da si le želi drugače živeti... pusti, da si zbistri glavo, potem se pa pogovorita...ker točno vem kaj doživlja.



MissElvira -> RE: Odmaknjenost in utrujenost (22.10.2010 18:00:08)

Ja super... potem vas dosti razume, kakšne stvari doživlja, jaz pa ostajam v temi. Vikendaška zveza? Morda res, a kaj drugega ne more biti, saj študiram v drugem koncu slovenije, to bi pa lahko spremenila le tako, da bi ali pustila študij, ali pa se prepisala na univezo v Ljubljani. Saj zadnje čase dosti razmišljam o slednji opciji, vendar tega nebi storila pred pol leta, sedaj je pa le druga zgodba.

Čebelica Maja - ne vem zakaj misliš, da nimava realne podobe drug o drugemu in da si ne zaupava. Nikjer nisem napisala, da je vedno nasmejan in poln energije, res pa je, da mislim da je super in fin, pa še marsikaj drugega... saj drugače nebi bila z njim. A njegovega dela res ne poznam dobro, saj mi je področje zelo tuje. Oba moja starša delata že 30 let v istih službah. Omenila si izgorelost in histerični kapitalizem... isto mi je dejal on, a osebne izkušnje in realne predstave o tem res nimam, zato sem se pa obrnila na vas za vaša mnenja in izkušnje. Fantu je hudo, to čutim, ne vem pa priblino, kaj lahko sama storim zanj.



ronja -> RE: Odmaknjenost in utrujenost (22.10.2010 22:02:53)

Ja super... potem vas dosti razume, kakšne stvari doživlja, jaz pa ostajam v temi.

Seveda razumemo, imamo pač več izkušenj kot ti, sploh kar se službe tiče[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image].
Če ga hočeš tudi ti razumet, moraš najprej stopit iz svojih vzorcev. Da ti ilustriram, to se nanaša na tole dvoje:
pa tudi odpoved dobro plačane službe v razvoju velikega podjetja mi ni razumljivo.

in tole:
Oba moja starša delata že 30 let v istih službah.


Ni samo tvoj vzorec iz otroštva pravi, ni samo denar in status, napredovanje itd... važno! Važne so čisto druge stvari! Denar in status ti ne data tistih iskric v očeh! Da ti jih delo, ki ga rad opravljaš, če seveda zato ne životariš, ker potem ti jih skrbi za preživetje lahko izbrišejo.
Tvoj fant pa ni več užival v tem delu, nima veze, kako dobro plačano je bilo, kako dober je bil v tem in kako zelo perspektivno se je tebi zdelo. On se tam ni videl. Bil je vedno samozavesten, diplomatski, prijazen in vsem lepo in dobro svetoval, vsi so se nanj obračali, ustvarjen za vodjo, itd... Si kdaj pomislila, da je moral za vse to svoje početje nekje dobit energijo? Pa da mu je je mogoče zmanjkalo? Pa da je nima več kje vzet? Ker ne dobi od sveta nazaj toliko kot on sam daje drugim - podrejenim, nadrejenim, tebi,...

Enostavno je pregorel, videl je, da to ne pelje nikamor, ker tako ni srečen. Na dopustu bi si lahko napolnil baterije, vsaj za nekaj časa, vendar si jih tudi tam ni, ker pač v "kompromisu" niste upoštevali njegovih želja, on pa je očitno bolj diplomatsko bitje in ni silil z njimi. Ampak spočil si pa ni. Pa zaupanja tudi ni dobil. Kar je logično.

Če sva midva nekje in vidim njegov zmatran obraz, bo moje prvo vprašanje: a greva domov, a končamo tole, a jaz vozim,... karkoli... samo da ve, da si tam in da lahko zgrabi roko, če želi. In on isto pomaga meni. Ti pa si to malo pozabila v svojem uživanju "najboljšega od obeh svetov" - torej študentskih žurov in resne ljubezni z dobro situiranim, prijaznim in zelo fajn fantom. Če se delaš, da ne vidiš ali ne poizkušaš najti vzrokov za slabo voljo/razočaranje/zmatranost/žalost/itd... svojih ljubih, potem ti nehajo zaupat: ker si mislijo, da itak ne vidiš, če je kaj narobe, če pa vidiš, te pa očitno ne zanima, ker ne vprašaš. To, koliko veš o njegovem poklicu tu nima veze - redko imamo ljudje prav en poklicni problem, ki bi nas tako zelo moril, npr. arhitekti se ne sekirajo zaradi enega wcja, ki ga ne vejo kam postavit - sekiraš se zaradi odnosov, pritiska, tempa, itd... Tu pa poklic nima veze. Mislim da se za tem nepoznavanjem malo skrivaš sama pred sabo, da ti ne bi bilo treba videt, kaj ga je morilo...

Ljudje, ki so prijazni, navadno to svojo lastnost od nekod črpajo - iz svoje energije. ko pa te zmanjka, se sesujejo ali pa zarenčijo, da si ustvarijo prostor. On je ugotovil, da tu, v tej situaciji ni srečen in se je odločil, da bo nekaj spremenil. Točnega načrta za naprej nima, ima pa očitno dovolj navarčevanega, da si lahko vzame odmor, da v miru razmisli, kaj bi res rad počel. Meni se zdi to dobro. Niso vsi tako pogumni. Saj ni da bi ne vem kako dolgo samo sanjal, pa nič počel - vzel si je odmor, da razmisli, kaj si želi od življenja.

Mislim, da ti podzavestno ni všeč to, da veš, da si nekaj zamudila - en velik premik se je zgodil v njemu, ti pa nisi bila tam in še zdaj ne veš, kaj se dogaja. Veš, da mu nisi stala ob strani pri eni njegovih najpomembnejših odločitev - in gotovo tudi najtežjih - pustit službo je vedno težko.

Veš, da ga nisi jemala resno, ko ti je govoril, da ni srečen v tej službi. Jemala si ga kot vse ostale, ki samo jamrajo. Ampak svojih partnerjev ne smemo jemat kot vse ostale. In če sta skupaj 10 mesecev, bi vseeno lahko vedela, kakšen človek je (eni jamrajo ful, pa nič ne naredijo, eni nič ne rečejo, dokler ni že fejst hudo, potem pa nekaj ukrenejo - on je očitno v drugi kategoriji). To je to, kar je tu problem, ne pa to, da je pustil službo (glede na to, kako je sposoben, mu verjetno ne bo problem najt nove...) Problem je to, da ti nisi vedela, da je nesrečen - res nesrečen. Da ti on tega ni zaupal in da ga ti nisi poslušala, če/ko je to poizkušal.

Hkrati imam občutek, da te na tihem jezi, da je to naredil, ker je s tem uničil tvojo pravljico: tvoj idealni svet, kjer imaš krasnega fanta, ki je super duper srečen s tabo, ti vse zaupa in imata sploh in oh krasen odnos, svoj faks, ki ti laufa, svoje starše, s katerimi se dobro razumeš. Zdaj je pa se je en od najpomembnejših elementov zrušil. In ti čutiš, da tu nisi čisto "čista". veš, da bi bilo prav, da mu stojiš ob strani. Ne veš pa kako, ker mu do zdaj nisi. (če bi mu, bi se vidva o tem že prej pogovarjala - tudi če se ne vidita vsak dan, služba je zelo pomembna za večino ljudi in po opisu sodeč zanj sploh zelo pomembna, tako da bi ti v nekem zaupljivem odnosu gotovo zaupal, kaj razmišlja - ker kot je post festum dejal, je razmišljal o odpovedi že dalj časa, samo ti tega nisi vedela).

Če mu hočeš pomagat, torej pusti svoje sanje in poglej resničnost: opraviči se fantu, da ga nisi dovolj pozorno poslušala, ponudi mu roko. Saj mu ni treba svetovat, kaj naj dela v svojem poklicu, če ga ne poznaš! Pari delajo navadno čisto druge stvari, pa si vseeno lahko pomagajo v poklicnih odločitvah! Važno je, da ve, da ga podpiraš. Četudi se ti njegove odločitve zdijo nerazumske.

pa da ne boš mislila, da na pamet govorim: lubi je pustil perspektivno službo v dobro situiranem podjetju, kjer je bil najboljši (imajo sistem merjenja rezultatov) in dobival za to še bonuse in šel v drugo službo za več kot pol manjšo plačo, brez bonusov, z veliko neplačanimi nadurami, dela več, zasluži manj - in je veliko srečnejši[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. In jaz sem ga z vsem srcem podpirala! Res je pa, da sem vedela, kako se počuti v prvi službi in kaj si želi počet v življenju. ker mi je povedal in ker sem ga poslušala. (No, res je tudi, da sem ga tako dobro poznala, da bi to vedela, tudi, če mi ne bi povedal, ampak midva sva mela takrat že nekaj kilometrine[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image], sva skup še iz študentskih časov.) To je tisto, kar sem rekla, da vama manjka. Vso srečo, da čim prej najdeta[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].



ronja -> RE: Odmaknjenost in utrujenost (22.10.2010 22:03:46)

ne vem zakaj misliš, da nimava realne podobe drug o drugemu in da si ne zaupava

Zato ker človeku, ki mu zaupaš, poveš, da razmišljaš o odpovedi že dalj časa.
Če imaš realno podobo o človeku, potem pa navadno veš, kaj si ŽELI počet - ne v čem je dober (to sploh ni nujno ista stvar). To, v čem si dober, je zunanja in merljiva stvar, ni stvar zaupanja ali poznavanja osebe - to ve tudi moj šef. Kaj si želim počet pa ve predvsem moj lubi (ok, v mojem primeru ve tudi šef, ker sem tudi njemu povedala, ampak v večini primerov).



majana79 -> RE: Odmaknjenost in utrujenost (23.10.2010 20:37:14)

zelo dobro si povedala ronja [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley20.gif[/image]
IZVIRNO SPOROČILO: ronja


Če sva midva nekje in vidim njegov zmatran obraz, bo moje prvo vprašanje: a greva domov, a končamo tole, a jaz vozim,... karkoli... samo da ve, da si tam in da lahko zgrabi roko, če želi. In on isto pomaga meni.



moj mi ponavadi reče 'a te peljem v mcd' [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] (ker je to pač moja pregreha in pick me up ko je res hudo)








dalia8184 -> RE: Odmaknjenost in utrujenost (23.10.2010 21:12:12)

pismo ej... te depresije je skos več [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] sicer pa to je blo napovedano... 



ronja -> RE: Odmaknjenost in utrujenost (25.10.2010 9:29:23)

pismo ej... te depresije je skos več user posted image sicer pa to je blo napovedano...

Hm, ne vem, če je to depresija. ko da smo vsi od vekomaj veke vedno bili zadovoljni v službah. Kaj zdaj človek nima več pravice bit izmozgan, ne da bi bil že depresiven in potreben zdravljenja? Ne vem, no, meni se vse to ne zdi nujno depresija. Navsezadnje on dela nekaj na rešitvi problema, ne? Depresivni ljudje navadno samo vegetirajo, ne trudijo se reševat problemov, ker nimajo energije za to (vsaj po mojih izkušnjah z depresivnimi).

Pa tudi ne vem, če je je zdaj več. Samo da se včasih o tem ni govorilo. Takrat te noben ni vprašal, a se ti da it v mrzel potok srajce prat. Če nisi šla, te je dedec nabutal, v cerkvi so itak rekli, da so to zle misli (misel na lastno srečo in egoizem), da si tu zato, da delaš in ubogaš, potem boš pa v naslednjem življenju za to poplačan. In tako si šla in prala in kuhala in delala vse, kar je bilo treba, tudi če si bila čisto depresivna in nesrečna. Kar pa ne pomeni, da nisi bila depresivna. Meni se ne zdi, da bi bile naše babice tako strašno bolj srečne, toliko manj depresivne! Niti pod razno ne! Poglej slovensko leteraturo: če tam ne najdeš ogrooooomno depresivnežev, potem nimamo iste definicije, ker večina likov v naši literaturi je ornk depresivnih. Zato pa ne maram preveč slo. avtorjev (razen nekaterih izjem). Depresija je vedno bila, samo danes si lahko to priznaš, lahko jo zdraviš, lahko poveš tudi drugim, kako se počutiš. Včasih pa to ni bilo možno.

Še vedno pa se mi zdi, da tale primer ni depresija. Če bi bil depresiven, bi se verjetno to vsaj malo poznalo tudi na njegovem delu in v odnosu z miss elviro, ne? če je uspela pa depresijo spregledat, potem je pa res kriza v njunem odnosu. Ampak po moje ni tako hudo. Spregledala je "samo", da je nesrečen in ni jemala resno razloga za to in se ni potrudila kaj naredit zato, da bi bil srečen, vsaj takrat, ko bi lahko (recimo na dopustu).



Stran: [1]