ronja
|
e bi bilo slabo, če bi o tem kaj več povedali v materinski šoli ali pa kje drugje
nam so (v materinski šoli v porodnišnici Lj) - je bilo celo predavanje posvečeno temu, predavala je pa ena zelo fajn psihologinja. Tja se gotovo lahko obrneš - vprašaj na materinski šoli v Lj., da ti dajo kontakt od psihologinje, ker je rekla, da se lahko obrnemo, če bo katera imela težave, je specializirana za te stvari.
Pa zavedaj se (ponavljaj si magari), da te ljudje ne vidijo tako, kot ti sebe vidiš! Oni te ne vidijo kot nesposobno, tudi ti ne piše depresivna na čelu. Mogoče kdo misli, da imaš slab dan, če zalajaš, ampak na splošno ljudje ne pomislijo takoj na to.
Jaz bi ti priporočila še šport - da se zmigaš, da spoznaš svoje telo, da vidiš, česa je sposobno - pa ga boš začela bolj ceniti in imeti bolj rada. Pa še endorfini se pri tem sproščajo in boš mogoče rabila kako dozo umetnih manj .
Nisi pa edina: nam je ravno ta psihologinja razlagala, da je njena prijateljica na idiličnem sprehodu z malim v vozičku razmišljala: "kaj če bi ga jaz kar tukaj dol vrgla? Saj me ne bi nihče videl..." In to prijateljico je bilo strašno sram, da je to razmišljala, ampak bila je v depresiji in tisto malo dete ji je celo življenje na glavo obrnilo. In ni tako zelo redko, da se tisti klik ne zgodi prvo sekundo in sploh ni redko, da se mama s tremi otroki počuti, da ne sfolga (po moje so redke tiste, ki se počutijo vedno sposobne vse 3 folgat). VSE se kdaj počutimo, da ne bomo zdržale, čisto vse! Vem, ti se tako počutiš že dalj časa in jasno, da je treba nekaj naredit. Ampak da veš, da se tudi zdravim ljudem dogaja, da se nam zdi, da enostavno ne zmoremo. pa se poberemo in potem zmoremo (ali pa odložimo kako breme in potem zmoremo). Ne vem, če ti je to kaj pomagalo, ampak nekaterim je lažje, če vedo, da se to tudi drugim dogaja.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Po rojstvu druge hčere je bilo pa res hudo. In takrat sem se obrnila na mamoZOFO, poklicala in je bil že telefonski pogovor nekaj najbolj pozitivnega, kar sem takrat doživela. nato sem se z go. Radmilo dogovorila za osebno srečanje. Razčistili sva veliko stvari, dala mi je smernice oz. že kar pravi načrt, kako skozi dni. Imela sem domače naloge, ki so temeljile na tem, da sem se zdravila, svojo dušo. Še zdaj hranim zvezek, kamor sem za vsak dan zapisovala, kaj sem tisti dan uspela narediti zase. Če bi takrat šla do zdravnika, stavim, da bi takoj dobila antidepresive. Po rojstvu sina sem točno vedela, kaj me čaka in sem se že vnaprej pripravila, zato mi je uspelo, da sem stisko kar najbolj učinkovito spravila pod kontrolo. Ga. Radmila je moj drugi angel na zemlji 
...Nekako mi je uspelo izplavat brez zdravil in posebnega posvetovanja s strokovnjaki...še danes pa se mi zdi, da mi je vse to nekako ukradlo nekaj najzgodnejših in najnežnejših trenutkov po rojstvu mojega prvega otroka...Pri drugem, sem že vse okrog mene opozorila, da če me bo kaj čudno metalo poporodu, naj me pravi čas odvlečejo k zdravniku
....pa ni bilo treba ...k sreči... 
), plavanje,..karkoli, kar prebudi telo in duha.
