Anonimen
|
Saj v takih primerih, kot ga je opisala Leon bi večina ljudi šla pomagat, vendar sta posredi dve stvari, ki jih ovirata: šok in kar ne vejo, kako bi se stvari lotili. Nekatere je zelo strah odgovornosti (človeška sebičnost), npr. mislijo si, mogoče ima pa tisti človel zlomljeno hrbtenico. Bolje da ga pustim pri miru, da ne bo potem zaradi mene invalid. Pred leti sva se z možem vozila po magistralki v koloni, ko nas je prehitela ena punca. Pridemo okrog ovinka in vidimo avto te punce obrnjen na strehi. Cela kolona kakih 5 avtomobilov se je ustavila (midva sva bila zadnja), potniki so iztopili ven, vendar so vsi stali ob strani. Nobeden si ni upal pristopiti, da ne bi naredil kaj narobe. Šele ko sem jaz stekla k avtu, so se zganili, pa še to zato, ker sem kar vsakemu posebej ukazala, enemu sem rekla naj pokliče rešilce, drugemu, naj prinese deko in prvo pomoč iz mojega avta, tretjemu in četrtemu, naj pomaga odpret avto, midva z možem sva jo pa ven zvlekla. Na srečo ji ni bilo nič, bila je samo v šoku. Vsi tisti ljudje sami od sebe niso reagirali, šele ko so dobili ukaz, so se takoj zganili. Ker sem jaz prevzela odgovornost, oni so bili le pomagači. Saj se sliši čudno, vendar se to pogosto naredi. Imam samo odpor do pomoči napitim ljudem, ki omagajo (če vem, da so alkoholiki), to pa mislim, da zato, ker je bil moj dedek alkoholik in se še zelo dobro spomnim njegovih nasilnih izpadov in kako sem se ga bala kot majhna punčka. Tistega vonja po alkoholu še danes ne prenesem.
|