Kerensa*
|
IZVIRNO SPOROČILO: zmajaz IZVIRNO SPOROČILO: mizantrop Kaj pa, če se odpoveš kot dedič? Pa itak nič nima? Jemlje se iz dediščine - če se odpoveš dediščini, ti ni treba nič vračati - zasežejo pač dediščino, kolikor je je oz. seveda do višine izplčane pomoči, če je ni nič, njihov problem ne tvoj. Nisi ti dolžna iz svojih sredstev vračati, če ni dediščine. Če je pa dediščina velika, pa jo deduješ, moraš pa pač od te dediščine vrniti. Temu se da elegantno in zakonito izogniti - prejemnik DSP svoje premoženje pred smrtjo proda oz. prepiše na drugega. Zakon dovoljuje (niti ni s čim naknadno izpodbijati), da prejemnik DSP s svojim premoženjem (torej tudi z osnovo, kar je nepremičnina, v kateri biva in vrednosti katere CSD ne preverja) v času, ko je živ in zdrav (razsoden), počne, kar želi. Torej jo lahko ali ima, ali proda, ali podari, ali obremeni, ali zamenja. Če jo proda, potem jo proda za gotovino (ni druge). Dokler je živ in zdrav, ima tudi kupnino lahko na TRR, vendar je v takšnem primeru veliko bolj pametno, da se, v kolikor se želi izogniti temu, da mu država vzame premoženje, najame sef na dedičevo ime in se gotovino shrani vanj. Prav tako pa ima prejemnik DSP pravico, da svojo nepremičnino podari. Pogojno ali brezpogojno, komurkoli. Torej jo lahko mirne volje prepiše na otroka/otroke. Ko umre, dediščine torej ni, ker je stanovanje že leta predtem podaril. Zna biti kakšen catch pri tem, ker podari dedičem, ampak v končni fazi - tudi dediči bodo pomrli prej, preden bi se tak postopek izpodbijanja na sodišču končal. Če pa še dediči vmes prodajo npr. stanovanje, potem pa sploh. Lahko pa se dedič, četudi dediščina je, dediščini odpove. In če dediščine ni dovolj za poplačilo "dolga", potem je pač država tista, ki se bo obrisala pod nosom. Skratka - jaz vidim veliko luknjo v zakonu in tisti, ki se znajdejo, jo bodo tudi izkoristili. Zagotovo še na kakšen drugačen način, ne le na tega, opisanega.
|