ronja
|
Sem jih pa potem celo pot do doma, pa še doma poslušala od našega atija... Aja, to pa pri nas ni bilo, prej obratno. Pri nas sem se jaz bolj sekirala, pa tudi tašča je rajši meni rekla, ker je vedela, da se sine kaj dosti ne sekira za njeno teženje, jaz pa. Potem se je pa kar z mano zmenila - kao, da je vse že zmenjeno. Jaz, naivčina, sem mislila, da sta se onadva dogovorila in seveda nisem hotela rečt ne, če je on rekel ja (pač držimo skup, a ne?;), potem pa se je izkazalo, da se ona ni z njim nič dogovarjala, ampak je tako samo meni rekla. In ko je ta princip pogruntala, ga je gonila do onemoglosti, predno sva pogruntala foro. (Ker najprej jaz nisem hotela nič rečt, lubi pa sploh vedel ni, ker se on ni nič zmenil). Je bilo parkrat prav blesavo: jaz jezna nanj, kaj se to reče, da se zmeni, če sva se zmenla, da ta vikend ne, on jezen, kaj je pa zdaj on kriv, če nič o tem ne ve - jaz potem čisto paf, kako da ne ve... No, potem sva jo pogruntala in zdaj jaz ničesar ne potrdim sama, če ni meni tako fajn, ampak se mora vse z njim zmenit (to je pa mal težje, ker ga ne more tako obračat, hehe). Glede vzgoje si gotovo svoje mislijo, ampak dokler so rezultati taki, nekak ne moreta nič, hehe. Najini dve se namreč ne mlatita kot sta se njunadva in kot se nečaka in tudi na splošno sta prav fajn punčki, tako da ne morejo rečt, da ravno čisto narobe delava . Sicer vsako odločitev razložim in sem vedno pripravljena na debato, samo pri njih argumenti ne pomenijo bogvekaj in sem se tega navadila. Delam po svoje in se vidimo toliko, da mi taka modrovanja ne grejo na živce. če bi se videli vsak dan, bi mi pa ziher šla.
|