|
ronja -> RE: oce in mama (23.9.2010 13:02:27)
|
tako lahko en racionalist govoriči in pametuje, samo dejstvo ostaja, da si indirektno vpleten v te stvari kot hči/sin. in nisi ravnodušen, ko so tvoji najbližji v svaštvu.
Nisem racionalist (kot veš) in sem bila točno v tej situaciji. In ni mi prišlo na misel, da bi kakorkoli vpletala 3. osebe.
prizadeta je lahko, lahko se zjoka na moževem oz. partnerjevem ramenu (priporočlijvo, znajo zelo pomagat), nisem rekla, da je prizadetost cirkus. Jasno, da je tudi mene zelo prizadelo, ko sta se ločila - samo to ne pomeni, da takrat zato nisem bila sposobna videt, da je njima še 100x hujše. In da ne rabita, da še jaz delam dramo, da jima bolj pomagam, če ju poizkušam pomirit. To ne pomeni, da ne čustvuješ, samo da ne postavljaš svojih čustev čez vsa druga.
Cirkus delaš, če greš najurit tisto 2. žensko, kaj se gre, pa da naj njenega očeta pusti na miru, pa si drugega najde. To ni pošteno! Ona je lahko s komerkoli, ki želi bit z njo! Kdo ima pravico nekomu govorit, s kom sme seksat? To je stvar izključno partnerjev, kako se zmenita med sabo! Otroci tu nimamo "prava glasanja".
Ko smo enkrat odrasli pač moramo ločit med svojim življenjem in življenjem staršev. To, kako ga bosta onadva živela, nas ne prizadane več toliko kot ko smo bili mali in bi to pomenilo, da enega ne bomo več videli cel teden! Zdaj lahko še vedno oba vidiš enako, samo na drugih naslovih. Lahko ohraniš bolj ali manj enak odnos, kar je zanje zelo pomembno, saj se večina ločencev počuti, kot da jim nekaj ni uspelo, vsaj na začetku, počutijo se stigmatizirani in zelo trpijo. In nekateri se imajo še radi in še zato trpijo. in včasih je pač boljše tolažit in spodbujat kot pa rušit. Velikokrat[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].
Morda ne razumemo vsi isto besede "vmešavanje". Če ona pove očetu kaj si misli o vsem skupaj (ali mami), potem je to že vmešavanje, kajne? Pa vseeno mislim, da ima vso pravico do tega.
Ne, to ni vmešavanje. Vmešavanje je to, da se greš zdret na očijevo ljubico, recimo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley2.gif[/image].
Pogovor starši rabijo, tudi z odraslimi otroki, ker tem lahko največ zaupajo (ker se jim je podrl en steber zaupanja - torej partner - zelo rabijo koga, da mu lahko kaj povejo, kako se počutijo), vendar pa se vseeno ne smemo postavit v vlogo "nad njimi", da bomo odrejali, kaj naj počneta in šli rihtat zadeve z ljubicami itd... To morajo sami zrihtat. Mi smo lahko tam zanje, da jim pomagamo - s pogovorom, s tem, da jih opozorimo tudi na njihove napake, da jim prikažemo partnerja drugače, kadar so preveč prizadeti, da bi ga lahko videli tako, kot so ga včasih... Ker se je lažje razit, če nisi čisto besen, kaki kreten je drugi. Če pa še sam prilivaš olja na ogenj, pa po moje pač ne pomagaš. Samo večje pogorišče bo.
Seveda ima otrok pravico vprašat, kaj je narobe in tudi starši dolžnost, da mu razložijo, ne da ga odpravijo: pač tako je, ker ga to samo zmede - ne glede na to, koliko je star. Ampak otrok pa nima pravice da bo odločal, ali bosta ostala skup - torej ne smemo delat v tej smeri, ker se morata to sama odločit. Lahko jima pomagamo videt drugega kot fajn človeka, takega kot ga mi vidimo in v tem primeru smo zmagali. tudi če gresta narazen[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].
Vmešavanje ni spraševanje, kaj ej narobe, amapk akcija na svojo pest.
|
|
|
|