|
ronja -> RE: Kaj storiti?Pomoč prosim... (17.9.2010 14:02:22)
|
e že sedaj partnerja ne ljubim, otrok pa te še malo razdvoji, kako bo to potem pri nas?
Lahko slabše, lahko pa tudi boljše, ker nisi zaslepljena od zaljubljenosti in ker nimaš nekih neralnih pričakovanj. Veš, da bo kriza in se pripravljaš nanjo - to je dobro. Veliko dogovorjenih zakonov je trdnejših kot pa naši, ki so iz zaljubljenosti. tako da ni nujno, da bo vajina veza šla po gobe, zato, ker pač zdaj ne čutiš tega, kar misliš, da bi morala. Nekateri se tudi kasneje zaljubijo. Skratka: ni nujno, da bo slabo.
In ob vsem tem sem že toliko zmedena, da več ne vem ali to povzročajo hormoni ali kaj?
Koliko so tu hormoni in koliko resnična čustva, je težko ugotovit, najlažje to sama ugotoviš - tudi če primerjaš svoje reakcije na druge stvari zdaj: ali so se kaj spremenile? Si tudi sicer bolj čustvena, manj racionalna, te premetava iz evforije v žalost? Če ja, potem je večja verjetnost, da so to hormoni. Če ne, potem je večja verjetnost, da te veza res skrbi (verjetno upravičeno). Pa tudi v tem primeru ne pomeni,d a vama ne bi zalaufalo.
Ali bi morala resnično na splav, če že razmišljam o njem in si otroka še vedno ne želim in sploh nisem srečna, vesela????
Mislim, da ti samo zato, ker razmišljaš o njem, še ni treba na splav. veliko jih razmišlja o njem, pa se odločijo za otroka, pa jim ni žal. Ne vem pa, kako bo v tvojem primeru. Ni pravila, kdaj bi morala postat vesela.
Je mogoče katera doživlajal kaj podobnega v nosečnosti?Kak nasvet kaj narediti???
Na rr imaš ogromno zgodb, kjer se punce sprašujejo, ali naj naredijo splav ali ne. Svetovat ti tu nihče ne more, ker nihče ne ve, kaj bi bilo dobro zate. Sama se najbolj poznaš. Jaz te hočem samo potolažit, da ni nujno, da je vse črno, vsekakor pa ni vse rožnato.
Strah me je da kakorkoli se bom odločila, da bo narobe...
Ne, kakorkoli se boš odločila, bo PRAV! Verjemi v to! Vse ima svoje pozitivne lastnosti! Namesto da si pišeš minuse pri vsaki odločitvi, rajši obrni in si na vsaki strani napiši pluse (kar je minus eni odločitvi, je pač plus drugi, ne?)
Če se odločiš za otroka, ga boš imela rada, v to sem prepričana, saj znaš svoje občutke dokaj racionalno pogledat in predelat, iščeš razloge,... torej gotovo ne boš krivila otroka za njih in ga boš imela rada, ker je to naravno, nekaj kar se zgodi, ne da bi to hotel. Lahko da bosta s partnerjem ostala skup in se vzljubila prav prek tega, da se bosta videla še v drugi vlogi, lahko da bosta šla narazen prijateljsko in bosta rekla, da vama ni nič žal, ker imata krasnega otroka (poznam take primere[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] ).
Če se odločiš za splav, boš spet svobodna, na tega moškega te ne bo nič vezalo in lahko najdeš nekoga, ki ti bo bližje in boš imela otroka, ko boš sama začutila, da je čas za to.
Oboje je dobra odločitev, ok? Nobena pa ni lahka!
in strah me je da so vs skupaj naredili samo hormoni...
Verjeno niso samo hormoni, gotovo pa imajo svoj delež zraven. v [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image] vse intenzivneje doživljamo, hočemo poštimat odnose, ker bi rade, da se otrok "na čisto" rodi. to je po moje čisto nagonsko. Kot počistiš stanovanje. To je priprava na otroka. Zato pa smo potem zrelejše.
Strah te je, ker je toliko starejši, strah te je, ker ne plešejo metuljčki po trebuhu, ko ga vidiš, strah te je, ker te veze sploh nisi tako jemala in strah te je, ker je vse nepričakovano in nenačrtovano. to je normalno, to pomeni, da razmišljaš, kar je dobro! Do rojstva imaš še pol leta in v teh pol leta lahko marsikaj predelaš! Otrok, če se odločiš zanj, se ne bo rodil tebi zdaj, ampak tisti tebi, kakršna boš čez pol leta. Garantiram, da drugačna, verjetno manj preplašena in manj dvomeča[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] . Zato ker razmišljaš, ker hočeš najt razloge, rešitve. Taki ljudje ne ostanejo na mestu.
velika razlika v letih je vsekakor izziv oz. dejavnik tveganja za odnos, vendar pa ni nujno usodna. podobno je z zaljubljenostjo. Marsikatera tu gor je napisala, da se v svojega moža najprej ni zaljubila - sem bila presenečena nad tem, koliko je bilo takih odgovorov! nič od tega, kar si napisala, nima oznake: nesprejemljivo in nespremenljivo. Vse je mogoče rešit. Je pa gotovo težje, kot če zanosiš potem, ko si to zelo želiš, z nekom, s katerim si dovolj dolgo, da mu zaupaš, pa ti še vedno pleše pred očmi, ko ga vidiš... Ampak ni samo idealen scenarij pogoj za lepo življenje. Idelani scenariji se radi sesujejo. Realno življenje nas rado preseneti (tudi v pozitivno smer).
Kako bi ugotovila, ali je to možno - da te partner in zveza preseneti v pozitivno smer? Pogovarjaj se z njim, raziskuj njega, sebe in svoje občutke! Čim bolj ga poizkusi spoznat - morda te bo pritegnil. Morda te zdaj ovira samo strah, da ga ne spustiš blizu. Spusti strah, saj veš: znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Mogoče se ti bo prikupil, mogoče ga boš vzljubila, ko ga boš spoznala, saj zdaj ga verjetno niti ne, če sta imela bolj površinsko zvezo. poizkusi to vsaj ta teden, dokler se dokončno ne odločiš, kaj boš storila. In če se odločiš za otroka, potem definitivno daj partnerju šanso: spusti ga toliko blizu, da boš vsaj vedela, kaj imaš. Potem pa poglej, ali bi s tem lahko živela. Ne pusti se ujet v neke forumule, kako bi moralo bit. 18 let je veliko, vendar mnogim rata - odvisno od ljudi.
Ko sva midva začela, so nama sicer metuljčki ornk plesali, vendar sva oba to vezo jemala zelo na izi, da bo ena romanca, ki bo trajala 1-2 tedna. Zdaj imava 2 [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] (načtrovana) in sva skup že več kot 11 let, pa ga ne bi zamenjala! Tako se ti lahko končajo površinske zveze[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] .
|
|
|
|