|
violinski -> Avgust višje (28.7.2005 22:31:34)
|
Najprej bi rada pomirila Kety, ker verjamem, da jo je ful strah, pa žal nimam nobene pametne besede, tudi izkušenj na področju CR nimam, tako da ne vem, kako vse skupaj zgleda, sem pa čisto prepričana, da bo tako še najbolje, če je G tako rekla... Ne jokat, jok tako izčrpa, ti pa rabiš energijo za svojega otroka, ki, kakorkoli že, se bo rodil in te bo potreboval.
Sploh pa boš lahko jokala potem, najprej od sreče, potem pa če boš slučajno imela krizico tretjega dne (meni se je zgodilo vse hkrati, tretji dan po porodu sem natančno 24 ur jokala, od mene je z vseh strani teklo, sem imela tudi naval mleka, vse skupaj pa se je začelo - jok - ker so moji Lani diagnosticirali zlatenico in so jo dali pod lučko in prekrili njene lepe učke z očalci; zame je bilo vse skupaj preveč).
Pol naj pomirim Tio - ni kaj, ko imaš na porodni postelji razkrečene noge, te nihče ne vpraša, če dovoliš, da te pogledajo ali ne, babica te pogleda, zdravnica te pogleda, meni se je zgodilo, da sta se vmes obe menjali, ker je posteljico porodila čisto ena druga babica, pa stažistka je bila ves čas zraven, šivale so me pa študentke pod nadzorom vsaj treh ljudi (in vsi so me gledali tja, ne v oči :) ). Vsaka par šivov. In se mi še fino zdi, da je tako, moji šivi so čisto šolsko lepo narejeni. Brazgotina sicer je, ampak to zato, ker imam tako kožo, ki se ne rada celi.
Pol pa še, kar se hranjenja tiče - včasih se otrok kar prisesa, ker ima močan sesalni refleks, včasih pa kateri tudi 24 ur ne rabi ničesar, kot se je zgodilo moji Lani, nič ni bila lačna, še celo malo plodovnice je izbruhala, lačna je pa dejansko postala ZELO HUDO ravno takrat, ko sem imela jaz naval. Takrat pa nisva ne ena ne druga znali pravilno pristavit oz. potegnit. To je bilo pa še najbolj mučno. Že sestra na oddelku mi je hotela pomagati z nastavki, pa jih ni imela, zato mi jih je moja sestra prinesla, mi natančno pokazala, kako naj jih naštimam, kako naj tamalo zmotiviram, da jé in je dojenje en-dva-tri steklo. Alternativo mi je pa tudi med. sestra ponudila - glukozo, če ne bi takoj šlo.
Ok, spet sem se napredavala. Moram rečt, da na koncu moji nasveti itak ne bojo nič veljali, še najmanj meni, verjetno, saj je vsaka mati, vsak otrok in vsak porod drugačen....
|
|
|
|