RE: kako reagirati (Polna verzija)

Forum >> [Otrok] >> Vrtec in varstvo



Sporočilo

pelin -> RE: kako reagirati (17.9.2010 14:30:08)

Ti kot vzgojiteljica bi pa morala vedet, da je otrokova prva reakcija, ko zagleda starša, da skoči, pa čeprav s polnimi usti. In tudi to, da se otroka ODDA staršu, ne pa kar pošlje iz igralnice. Toliko....

IZVIRNO SPOROČILO: mamamajča
Ne samo kot vzgojiteljica, temveč tudi kot starš in končno normalno razmišljujoč človek vem, da otroci stečejo k staršem, ko ti pridejo ponj...prav zato sem poudarila, da ni primerno in dobro kukati v igralnico, ker se s tem moti sam proces dela in nehote provocira otroka, ki še ni pojedel. Vendar v tem primeru očitno ni bilo tako, kar se je dalo razbrati iz kasnejšega posta avtorice...
Ronja ima prav, ko pravi, da se da hitro priti do napačnih zaključkov, saj si napisano res lahko različno razlagamo...Če je to v tem primeru , pošteno povedano ne vem, ker je težko biti objektiven...Meni osebno je bilo tudi težko poslušati, če je nekdo spravljal v red moje otroke... in verjamem, da je tudi v tem primeru nekaj podobnega. Če gre tu res za nasilje ( to veš le ti Cukrček11, ki si to v resnici videla), me osebno tudi s konji ne zvlečejo iz vrtca dokler stvari ne razčistim z vzgojiteljico....Če pa gre tu le za veliko čustveno prizadetost in potenciranje, bi pa vso stvar najprej predelala pri sebi  in se čisto pošteno vprašala. če nisem morda pretiravala...
Gotovo je peklenski občutek, če puščaš otroka pri osebi, za katero se ti zdi da je nasilna do tvojega otroka...Prav gotovo bi v prvi vrsti poskušala zadevi priti do dna ...s pogovorom z vpleteno  vzgojiteljico in z nikomer drugim. Tak pogovor bi verjetno marsikaj pojasnil in razrešil...Če bi se kljub temu počutila nelagodno , da bi otroka vodila k njej, ga je resnično najbolje prestaviti. Gotovo je to najboljša rešitev za vse..za otroka, tebe in v končni fazi za vzgojiteljico...Vse to tvoje opazovanje otrokovega obnašanja doma, pa predvidevanja, da je vzgojiteljica strašno stroga in ukazovalna, pa vse druga mogoča predvidevanja, ti ne bosta prav nič pomagala. Očitno ti pri tej vzgojiteljici že prej ni bilo marsikaj po godu, tako da si verjetno nehote iskala še kakšno dodatno negativno stvar... ki se ti je pokazala v tem primeru. Pogovor, pogovor in še enkrat pogovor...Je pa res, da je tale vzgojiteljica izgubila pri meni nekaj procentov podpore tudi zaradi tega, ker nima hrbtenice, da bi se kulturno pogovorila s tabo.oz. se dela da ni nič narobe....razen, če si ti vse to res spotencirala...



mamamajča -> RE: kako reagirati (17.9.2010 15:32:56)

Pelin, odgovarjala sem na tisti prvi post, ki si ga potem pametno izbrisala...



kalbo -> RE: kako reagirati (17.9.2010 15:47:49)

Kaj bi storil, definitivno alarm že na licu mesta in naslednji dan pri vodstvu. Ne kompliciram, če se otrok umaže, pride z buško, v glavnem sem zelo razumevajoč starš in spoštujem vzgojiteljice in njihovo delo. Takega vedenja pa nebi niti pod razno toleriral.



end1 -> RE: kako reagirati (17.9.2010 17:08:22)

ja ampak da je ne bi več ona imela, a misliš, da bi vodstvo takoj ukrepalo.



Gina -> RE: kako reagirati (23.9.2010 21:13:52)

IZVIRNO SPOROČILO: kalbo

Kaj bi storil, definitivno alarm že na licu mesta in naslednji dan pri vodstvu. Ne kompliciram, če se otrok umaže, pride z buško, v glavnem sem zelo razumevajoč starš in spoštujem vzgojiteljice in njihovo delo. Takega vedenja pa nebi niti pod razno toleriral.


V kakšnem prekršku je pa ona bila? Resno sprašujem. Ni ga fizično kaznovala, ni ga poniževala, ni delala z njim v bistvu ničesar nedovoljenega - razen nekega subjektivnega mnenja nekega starša, da je bila preveč groba, ker je otroka fizično dala nazaj na stol, ker je bil očitno kaznovan. Še celo če jo prijaviš na inšpektorat, nimaš šanse, karkoli doseči, ker je bilo vse, kar je delala v mejah normale, po predpisih in zakonih. Niti ni prepovedano glasno govorit, ali celo tulit. Torej po tej logiki niti vodstvo ne more prav čisto nič proti tej delavki, celo v primeru, da je niti vodstvo ne bi maralo, kej šele, če je delavka v principu ok in jo samo ti tako vidiš. Da bi pa zaradi tega prestavljali otroka, pa ne verjamem, take prakse v vrtcih ni - ker če bi vi vedeli, koliko takih pritožb na dan dobijo ravnatelji, da ne govorim koliko pritožb po mailih, za vsak pasji drekec pekec - tako da v končni fazi včasih najbrž celo težko presodijo, kadar je pa kakšna stvar v resnici resna in zaskrbljujoča. LJudje ne znajo presodit, kaj je resno in kaj ne - prevečkrat ne znajo - za vsako reč hudo ali ne hudo je enak alarm prve stopnje.

Ma moje osebno mnenje je,d a smo otroke postavili na piedestal in ne znamo ločit več, kdaj je otrok v resnični nevarnosti ali kdaj se mu kaj resno hudega dogaja, pa ga moramo zaščitit in kdaj je v normalni življenjski situaciji. Kot družba smo malo zgrešili s celotno vzgojo, kar se ooooornk pozna na otrocih. Seveda starše tale prevelika zaščitniškost počasi malo popusti z leti, ampak večinoma zato, ker višje kot gre otrok v sistemu, bolj naleti na resnično resne težave in včasih tudi resna šikaniranja in podobno. No, do takrat ugotovijo,. da so večinoma zganjali (starši) teror nad čisto ok osebki v ped. poklicih, medtem ko tistih, ki so resnično nasilni in težaški, niti nočejo, niti niso sposobni niti nadret, kaj šele kaj drugega z njimi naredit. Začnejo jim v rit lest in čakajo, da mine - otrok pa pred takimi ne zaščitijo. Skratka, malo je treba razmislit včasih, kaj je res hudo in kaj ni. Že mi smo bili preveč razvajena generacija, že mi ne znamo ločit, kaj bo šele z našimi otroki. Resno me skrbi.



manna -> RE: kako reagirati (23.9.2010 21:51:13)

Gina, otrok je star 2 leti. Razumem kaj hočeš povedat, ampak pri tej starosti otroka ? Disciplina, strogost, red.. morda naredijo ubogljivega otroka, ampak ljubečega in senzibilnega pa ne. Nevem kakšne starše ti poznaš, ampak kakor jaz vidim stvari, nismo otroke postavili na piedestal, samo življenjske razmere in okolje se je spremenilo. Otroke imamo, ko smo pripravljeni na njih in ko si jih zares želimo. Nato jih vzgajamo z veliko pozornosti pri vsakem obdobju in z ljubeznijo. Z otroki ravnati ljubeznivo, prijazno in s potrpljenjem, še posebej v najnežnejših letih, pa tudi ni preveč ali kaj.



Gina -> RE: kako reagirati (24.9.2010 17:46:32)

IZVIRNO SPOROČILO: manna

Gina, otrok je star 2 leti. Razumem kaj hočeš povedat, ampak pri tej starosti otroka ? Disciplina, strogost, red.. morda naredijo ubogljivega otroka, ampak ljubečega in senzibilnega pa ne. Nevem kakšne starše ti poznaš, ampak kakor jaz vidim stvari, nismo otroke postavili na piedestal, samo življenjske razmere in okolje se je spremenilo. Otroke imamo, ko smo pripravljeni na njih in ko si jih zares želimo. Nato jih vzgajamo z veliko pozornosti pri vsakem obdobju in z ljubeznijo. Z otroki ravnati ljubeznivo, prijazno in s potrpljenjem, še posebej v najnežnejših letih, pa tudi ni preveč ali kaj.


To pa ni res, da govorim o disciplini in strogosti. Govorim o nekem normalnem, ljubečem svetu. Normalen in ljubeč svet postavlja otroku omejitve. Normalne omejitve. IN v to spada, da otrok sedi na stolu, ker je nekaj narobe naredil (četudi je 2 leti star - kdaj sicer pa naj bi se začela po tvoje vzgoja- pri človekovih 90. letih???)  in v to spada tudi to, da človek kdaj povzdigne glas. To je normala, ni nobena strogost in kaj vem kakšne srednjeveškle metode si pod tem predstavljajo nekateri. Grozno bi bilo, da bi otroka hotel podjarmit, zasužnjit, zahteval slepo pokorščino, ga zasmehoval, poniževal, tepel in podobno. Normalen odnose vzpostavljat pa ga moramo naučit. Nima noben otrok pravice delat drugemu človeku, otroku, karkoli žalega. Četudi šteje dve leti. Tako pač je. iN ne, ne moreš vsega doseči s prigovarjanjem, razlaganjem in lepo besedo. Preprosto to ne gre, če se na trepalnice postaviš. To so iluzorične misli neizkušenih. In ja, seveda imamo otroke, ko smo na njih pripravljeni in jih ljubimo. Super fajn je to. Res je to edino prav. Le da pozabljamo, da ljubezen ni samo ljubeče prigovarjanje, ampak tudi postavljanje meja. Ne da smo samo na to pozabili, preziramo slednje. Vse se nam zdi oblika nasilja. Ensotavno smo, če mene vprašaš totalno odpovedali kot družba - mislim odpovedali samo kot starši. Postali smo bolna družba. Poglej malo bolj trezno in jasno okrog sebe in ti bo jasno. Pa še enkrat. Sem absolutno proti pretepanju, mučenju, poniževanju in podobnem sranju. Sovražim to, preziram to in tega ne bi trpela ne pri sebi ne pri mojih domačih, ne pri katerihkoli drugih otrocih. In po moje boš težko našla nekoga, ki bi se bolj vlekel za dobro otrok v praksi kot se jaz. Raztrgam se za povsem tuje otroke, vlečem se zanje bolj kot se večina staršev. Tako da....ločit ne znamo. Res ne. Ločit kaj je hudo in kaj ni. Za vse je alarm prve stopnje. Pri resnih zadevah pa ga ni. Starši poniknejo. Ne upajo si, rep med noge.... Bolna družba kar se starševstva tiče. Tako jaz to vidim.



liliana -> RE: kako reagirati (24.9.2010 18:43:21)

IZVIRNO SPOROČILO: cukrček11

Pozdravljene!
Prvo naj povem, da moj fantič, star 2 leti že drugo leto obiskuje vrtec, vendar smo ga letos zamenjali. Lanskoleto je zelo rad ampak res zelo rad hodil v vrtec, kar pa za zdaj ne morem reči, ker mi vsak dan zjutraj govori, da on pa danes ne bi sel v vrtec. Moram povedat, da ima tudi zelo čudne izpade zadnje dni ko pride iz vrtca.
Kar pa sem hotela povedat pa je to, da sem danes doživela pravi šok ko sem prišla po njega, namreč, čakam pa pred igralnico in ga gledam not ker je še ravno sokeca pil, in ker me je videl je normalno hotel vstati in priteči k meni, v tistem trenutku ko je hotel vstati pa ga je vzgojiteljica(morem povedat da je je kar precej skupaj) zagrabila za roko in ga z vso silo posadila na stoj[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] videlo se je tudi da je bila precej živčna, ampak ko je videla mene se je hitro pokazan tisti ponarejen nasmešek. mene je kar zmrazilo. in sem bila tako šokirana nad njenim ravnanjem da nisem imela besed, sicer tudi ni prišla potem do mene samo malega je poslala da naj gre.
Mogoče se komu zdi da pretiravam, ampak jaz doma ne ravnam z svojim 2 letnim otrokom tako in pričakujem da tudi neka vzgojiteljica ne bo. Pa vem da smo vsi ljudje in imamo slabe dni in slabe trenutke ampak v takšni službi si takih stvari pač ne moreš privoščiti.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]
Me pa skrbi kako naj to rešim.
Bom vesela vsakega mnenja


Meni se tudi zdi, da pretiravaš.....

S hčerko sem šla lansko leto v vrtec, ko je bil dan odprtih vrat.....ker je šla hči komaj letos v vrtec......in ko sem pač s še eno mamico tam sedela in opazovala dogajanje okoli sebe, ker sem bila dve uri v igralnici, sem opazila, da je vzgojiteljica dvema otrokoma vsaj ene pet krat lepo rekla, naj prideta k mizi, ker je bila malica......otroka sta jo seveda gladko ignorirala in se igrala po svoje.......drugi otroci so že vsi sedeli pri mizah......nato pa je vzgojiteljica vstala, brez besed močno prijela oba otroka za roke in ju dobesedno odvlekla k mizi......otroka sta se vsedla k mizi in brez problema pomalicala.....za moje pojme je normalno ravnala.....tudi jaz doma delam tako in sem tudi takrat, ko je imela dve leti.....

Če bi pa nekdo videl skozi okno le zanji del, ko je vzgojiteljica grobo prijela otroka roke in ju odvlekla k mizi.....bi pa tudi lahko zagnal cel halo.......ker ni poznal celotne zgodbe......

Starši smo včasih zelo občutljivi......celo, če nekdo drug "vzagaja" našega otroka.........in mnogokrat ne znamo realno presoditi, kaj je prav zanj in kaj ne in zmotno mislimo, da vsaka kazen, vsaka grobost, vse kar ne diši po rožnatem, škodi našemu otroku.....pa ni tako......tudi otrok se mora spopasti s situacijo, ki ni zgolj rožnata, ki mu ne pričara zgolj nasmeška na obraz.......



manna -> RE: kako reagirati (24.9.2010 21:38:05)

Gina, vse v redu in prav, ne strinjam pa se s tem, ko praviš, da smo zaradi tega, ker ne znamo postavljati otroku mej oz. se nam zdi to že oblika nasilja, postali bolna družba. Bolezen naše družbe je preveč kompleksna da bi lahko kar posplošili in rekli, da je nastala zato ker smo preveč permisivni pri vzgoji.
Nevem, ti zaideš kar v ene druge vode s svojim pisanjem, verjetno sploh ne govoriva o isti stvari. Jaz te tvoje "bolne" družbe ne vidim v tem, ne poznam teh bolnih staršev, ki stisnejo rep med noge... Postavljanje mej otrokom pa je nujno, ja. Ampak ne samo to.





bumerang -> RE: kako reagirati (24.9.2010 22:01:29)

Pozdravljeni,

Kot sva včeraj govorila, vam pošiljam nekaj vprašanj o stresu, ki ga začetek šolskega leta vnaša v življenje otroka in družine. Članek bo zasnovan tako, da bom na začetku povedala nekaj o tem, da se začenja šolsko leto, ki v življenje družine običajno prinaša spremembo po poletnih počitnicah, nekaj o vrstah stresa, nato pa vaše videnje in nasvete glede tega, kako se s tovrstnim stresom srečevati.

1. Kakšne vrste stres lahko začetek šolskega leta prinaša v življenje mladostnika in posledično družine?
2. Kako se s tem stresom, če je negativen, lahko spopada družina. Ga lahko s svojim obnašanjem spremeni v pozitivnega?
3. Kakšne so vaše izkušnje z mladostniki, ki so pod stresom zaradi šolskih obveznosti, šolskega okolja ali drugih dejavnikov, povezanih s šolo?
4. Kaj lahko na začetku šolskega leta svetujete staršem, ki imajo šoloobvezne otroke?

Zahvaljujem se vam za vašo pripravljenost, da nekaj svojega bogatega znanja in izkušenj delite z mediji.

Lepo vas pozdravljam,
Darja Ovsenik


Odgovori na vaša vprašanja:

Prvi odgovor: Starši bi raje odgovor, v katerem bi bila šola označena kot krivec za vse
mladostnikove nadloge. Šola je resnično stresogena ustanova in taka tudi mora biti.
Le v taki šoli se bo mladostnik naučil ustrezno odzivati se na strese in se bo s temi izkušnjami opremil za ustrezno in pametno odzivanje na strese v odraslosti.
Šola pač ne more biti naravnana "po meri šolarjev" ampak je ustanova za urjenje premišljenosti in odgovornosti pri odzivanju na vsakovrstne napore v življenju.
Življenje pač ni z rožicami posuto ... Mladostnik morda tega še ne ve, a je pametno, da se tega nauči v šoli – če ga teh resnic niso znali naučiti starši.
S kokakolo, čipsi, čokolado in tobakom ne bo preživel. Ivan Cankar je pred sto leti zapisal: "Ste mar videli kravo, ki bi živela od štiriperesnih deteljic?"
Bolj ko so mladostniki razvajeni, manj imajo na voljo biokemičnih sistemov za utrjevanje potrpežljivosti v stiski, za samodisciplino in vzdržljivost v naporih.
Razvajeni mladostniki bodo v vsakem primeru doživljali šolo kot zelo stresno ustanovo in bodo zaradi neustreznega odzivanja na strese tudi bolj obolevali.
Naj torej učitelji do neskončnosti popustijo pomehkuženim šolarjem, da ne bi morda zboleli, naj torej še bolj znižajo obseg njihovega znanja in socializacije?

Drugi odgovor: Ej, starši, kje ste?! Boste utrdili svoje otroke, da jih bo kaj v hlačah, ali jih
nameravate še naprej mehkužiti do neskončnosti in jih delati bolne in neodporne?!
Starši, izprašajte najprej sebe, koliko ste trdni kot osebnosti, kolikšna je vaša telesna in
psihična odpornost ter koliko prenašate te zmožnosti (vrline, kompetence) na otroke!
Če imate svoje otroke resnično radi, jih ne razvajate, ker jim boste s tem le škodili.
Kdor resnično ljubi svojega otroka, ne škoduje njegovemu osebnostnemu razvoju.
Ker je stres biokemični mehanizem, ne more biti niti pozitiven niti negativen.
Je le prastar odziv organizma na nek dražljaj, ko še ni bilo ljudi in še ni bilo pameti.
Stres je negativen le tedaj, če ga posameznik doživlja kot negativnega, ker nima
poguma za soočenje s težavami, v katere ga hote ali nehote potiska okolje.
Če ima mladostnik z življenjem pozitivne izkušnje, bo zanj stres pozitiven, saj ga bo znal
rešiti z možgansko skorjo, s pametjo torej in brez škode za zdravje.
Kdor pa se ni naučil uporabljati lastnih možganov in se še vedno opira na možgane
drugih, se bo na strese odzival na živalski način - s hormoni torej.
Še enkrat sprašujem starše, če so svoje otroke naučili razmišljati z lastnimi možgani in
sprejemati lastne odločitve, za katere znajo otroci prevzeti odgovornost.

Tretji odgovor: Pod stresom so lahko le pomehkuženi, neodporni, nedisciplinirani in
neodgovorni posamezniki - pa naj gre za šolarje ali odrasle, ki so brez izkušenj.
Ne gre le za šolske obveznosti ampak tudi za delovne obveznosti do delodajalca
ali za odgovornosti, ki jih prevzema podjetnik, menedžer ali kdo drug.
Šolsko in delovno okolje je prav toliko stresogeno kot je narava sama, ki nas preseneča
s sušami, poplavami, pregrevanjem, ohladitvami, ognjeniškimi izbruhi, potresi in orkani.
Stresov je na pretek, zdravih in izkušenih posameznikov, ki bi se znali nanje odzivati z
možgani in lastno pametjo pa na žalost vedno manj. Nihče jih tega ne uči ...
Zato je vedno več različnih alergičnih bolezni, psihosomatskih motenj, debelosti,
čustvenih stisk, vedenjskih izbruhov, psihičnih težav in izgorelosti.
Edino uspešno zdravljenje je frustracijski trening, tj. urjenje odlaganja neposrednih
zadovoljitev, da se razvije večja potrpežljivost v stiski in zdržljivost v naporih.

Četrti odgovor: Starši! Dokazujte ljubezen do svojih otrok in jim darujete svoj prosti čas,
potrpežljivost, nasmeh, naklonjenost, dober zgled, strpnost in predvsem doslednost.
Oblaganje otrok z igračami in sladkarijami je podkupovanje, ki ga otroci sprejemajo le
zato, ker jih starši niso znali obdariti z ljubeznijo. Ljubezni ni mogoče kupiti!
Staršem šoloobveznih otrok svetujem, da jih s frustracijskim treningom pripravljajo na
življenje in jih nehajo "zavijati v vato" ter strašiti pred šolo in učitelji!
Frustrira pa otroka lahko le tisti, ki ga ljubi. Le ljubljenemu bitju otrok verjame, da
odtegovanje neke trenutne želje ali hotenja ni povezano z odtegovanjem ljubezni.
Učitelj nima pravice frustrirati, saj bi ga učenec doživel kot surovega in brezsrčnega.
Učitelj pa pričakuje, da ima njegov učenec že razvito frustracijsko toleranco,
sicer bo učenec doživel vsako učiteljevo zahtevo kot stres, zaradi katerega bo ali zbolel,
postal čustveno ali vedenjsko moten ali se začel zatekati v nadomestno vedenje,
ki ga bo z leti napravilo nevrotičnega. Za njegovo nevrotičnost pa ne bodo odgovorni
učitelji, pač pa neodgovorni starši.

NIHČE OD ODGOVORNIH ODRASLIH NIMA PRAVICE ŠKODOVATI ŠOLARJU!

Razpisal sem se bolj, kot sem prvotno mislil, saj bom vse štiri odgovore posredoval mojim sodelavcem v projektu BREZ MEGLE V GLAVI in nekaterim drugim strokovnjakom, ki delujejo na področju vzgoje in izobraževanja.

Vesel bom tudi, če boste to besedilo posredovali svojim znancem in prijateljem, ki imajo doma šolarje in mladostnike na pragu odraslosti. Začenjamo sicer še eno šolsko leto, kot že mnogo drugih, a bi želel, da končno začnemo razmišljati bolj sodobno in bolj v prid doraščajočim šolarjem.

Viljem Ščuka, šolski zdravnik in psihoterapevt


Nova Gorica, 3. september 2010



Gina -> RE: kako reagirati (25.9.2010 17:19:37)

IZVIRNO SPOROČILO: manna

Gina, vse v redu in prav, ne strinjam pa se s tem, ko praviš, da smo zaradi tega, ker ne znamo postavljati otroku mej oz. se nam zdi to že oblika nasilja, postali bolna družba. Bolezen naše družbe je preveč kompleksna da bi lahko kar posplošili in rekli, da je nastala zato ker smo preveč permisivni pri vzgoji.
Nevem, ti zaideš kar v ene druge vode s svojim pisanjem, verjetno sploh ne govoriva o isti stvari. Jaz te tvoje "bolne" družbe ne vidim v tem, ne poznam teh bolnih staršev, ki stisnejo rep med noge... Postavljanje mej otrokom pa je nujno, ja. Ampak ne samo to.





Jap, jaz pa poznam veliko bolne družbe. Vsak dan jo srečujem. Včeraj ko me je en po desni prehiteval, potem se je en zalepil za rit in mi blinkal medtem ko sem prehitevala nekoga pri 140km/h, predvčerajšnjim, ko je ena mama prišla h kolegici že žnj-tič tarnat, kako kljub temu, da ima otrok alergijo, naj mu vendarle damo včasih za jest tudi kaj, na kar ima alergijo, pa danes, ko sem bila v treh trgovinah, ap v vseh treh mi je nekdo rekel, če ga lahko spustim naprej (povsod je samo ena blagajna delala v našem kraju, ki nima megalomanskih trgovin) pa tudi en sam samcat ni bil pripravljen čakat, medtem ko me je en od zadaj non stop z vozičkom porival v hrbet, pa oni dan, ko je pri nas v vrtcu ena mama norela na ravnateljico, kako je groooozno, ker nimamo prenovljenega vrtca, pa prejšnji teden, ko me je en otrok brcnil, ali ko sem gledala, kako so se resnično grdo spravili šefi na eno mojo kolegico - samo iz golega ljubosumja....ali ko je ena ženska prejšnji teden zapeljala skoraj direktno v množico otrok, ki so s fluorescentnimi kapami in rutkami prečkali cesto, s policajem ob njih, z mobijem v roki in ni ustavila, ko jo je policaj ustavil....ego....povsod ego....nepotrpešljivost, prepolne riti....ma lahko ti naštevam v nedogled samo drobne dogodke (kaj šele velike!), kako ne znamo ločit kaj je prav in kaj ni prav, kaj je tako hudo, da moramo reagirat in kaj reči ali storiti in kaj sploh ni hudo. IN ja, bolna družba smo. POznam jih res ogromno, srečujem jih vsakodnevno in tudi ti jih poznaš. Nasilna družba, nepotrpežljiva, bolna skratka. Le da jih morda deliš po drugem izrazoslovju.
Ker smo že starši teh otrok živeli v prevelikem izobilju, pa najbolj verjetno tudi že mi v relativno ne preveč strogi vzgoji (izvzete nekatere skupine, za katere to ne velja), že mi, kot starši ne znamo delat sami s sabo ok in prav in še manj z otroki, čeprav si ravno mi domišljamo, kako smo popolni in krasno delamo z njimi, da ne bodo imeli posledic - sem pa prepričana, da jih bodo imeli - vidi se že na družbi. Odrasli se vedemo narobe. Na kubik pa reagiramo pri naših otrocih. Tam se šopirimo kot pavi. Ego useka na plano še bolj kot pri nas samih.

IN ja, popolnoma resno sem mislila s tistim, da tisti mali procent učiteljev, ki resnično niso za ta poklic (v vsakem poklicu je nek procent takih, nismo po šolah nobene izjeme), večina staršev pusti lepo pri miru. Čakajo, da gre otrok stran. Ne upajo si naredit nič, ker vedo, da bo drugače njihov otrok še bolj trpel. Spravljajo se večinoma na ok in fajn ljudi, ker so preveč mili in prijazni in jim to pustijo. Tako večinoma v praksi to je. Ego riti so ljudje. Ne vsi,s eveda ne, še se znajde kar dosti normalnih vmes. Ampak preveč njih uveljavlja svoje, bolne vrednote pehanja za svojimi egocentričnimi videnji, zahtevami, s posledico povozit vse ostale vmes. Vidiš to je bistvo. POvozimo se vsakodnevno. Pri preveč rečeh. Nimamo spoštovanja drug do drugega, kvečjemu obrato, vse je zanič, nevredno in nihče ni nič sposoben - gospa kritika deluje na vsakem koraku. Zato se tudi ne maramo, ker se ne spoštujemo. Zakaj? Ker smo mi, odrasli razvajeni. Preveč fajn nam je. Nikdar nismo doživeli resničnega pomanjkanja ali trpljenja - zato ne znamo ločit kaj je ok in kaj ne. In ker gledamo vsakodnevno te egocentrike, ki gazijo, smo prisiljeni se branit pred njimi z vilami, saj s perjem ne bi nikamor prišli. Tako je nastala ta naša bolna družba - ki jo prenašamo naprej s svojo zgrešeno vzgojo. Ne vsi, še enkrat poudarjam, ne vsi, ampak še vedno - preveč njih.



Nenya -> RE: kako reagirati (26.9.2010 8:40:32)

ego....povsod ego....nepotrpešljivost, prepolne riti


itq za cel post [sm=bravo.gif][sm=bravo.gif][sm=bravo.gif]

Za najmanjšo malenkost je takoj alarm najvišje stopnje. Ne iti do vzgojiteljice, pa potem po hierarhiji naprej (če je potrebno), ne poskušat razumet da so tudi one samo ljudje, ki imajo tudi slab dan, sploh ne upoštevati možnosti, da smo kaj narobe interpretirali, ne, takoj na inšpekcijo, pa do samega ministra, ker z našim čaščenim potomcem pa nihče ne bo tako ravnal. Vtikati se na vseh ravneh, ki se tičejo potomstva, soliti pamet vsem, čeprav nimaš nobene izobrazbe, kaj šele prakse na njihovih področjih, kadar gre za čaščenega potomca je mati oz oče najvišja in najbolj pametna inštanca, ki ima 'pravico' povoziti vse pred sabo (čeprav sami ne obvladajo niti svojega potomstva, bi morale vzgojiteljice sleherno minuto slehernega dneva 15+ otrok v nulo obvladat na način, ki bo vsakemu od staršev povšeči in se bo z njim v celoti strinjal).
Ja, kam nas je to omogočanje vtikanja in podeljevanje moči staršem, ki potem z njo ne znajo pametno ravnati, pripeljalo pa itq vidimo vsak dan. [sm=smiley19.gif]



nacirema -> RE: kako reagirati (26.9.2010 11:56:31)

[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (26.9.2010 14:07:06)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (26.9.2010 14:17:47)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



Najaa -> RE: kako reagirati (27.9.2010 12:26:31)

IZVIRNO SPOROČILO: metulj333

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

Normalno je, da otrok doživlja omejitve, še velikokrat v lajfu jih bo in večinoma je družba sama mnoooogo bolj kruta


IZVIRNO SPOROČILO: Gina

Ma moje osebno mnenje je,d a smo otroke postavili na piedestal...
...Že mi smo bili preveč razvajena generacija, že mi ne znamo ločit, kaj bo šele z našimi otroki. Resno me skrbi.


Gina, men so tvoji komentarji tko zivljenjsko realni, da ne morem, da mi ne bi bli vsec [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley20.gif[/image]


Meni tudi! [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]



manna -> RE: kako reagirati (28.9.2010 23:01:01)

Gina, po tej tvoji logiki, bi morali biti torej naši dedki in babice,starejše tete in strici, tudi starši, večinoma sami dobri, potrpežljivi, delovni in pridni ljudje. Vzgajani so bili v času vojne (oz.po vojni), pomanjkanja, bili deležni stroge vzgoje, tepeža, težkega dela na kmetijah in podobno...pa niso taki, kajne. Ravno tako so med njimi kreteni, lenobe, egocentriki in razni drugi nespametniki (recimo če pogledaš naše politike?) Pišeš (že en čas nazaj na eni drugi temi) kot da bi veljalo pravilo, da kdor je živel pod strogo vzgojo in v pomanjkanju, je pa ful bolj spoštljiv in ima prave vrednote... Aja? Ni res. Spoštljiv, ljubeč človek, sposoben empatije, je tisti, ki je bil v otroštvu ljubljen. Samo tak, ki so z njim ravnali s spoštovanjem in ga cenili, bo znal spoštovati druge.

Še enkrat povem, strinjam se s tabo v mnogočem, tudi z dr. Ščuko se strinjam, da je treba otroka izpostaviti frustraciji, da se nauči spopasti z njo, ter da ga je treba naučiti odlagati zadovoljitev. Absolutno zaupam vzgojiteljicam v vrtcu, vem da imajo več izkušenj in strokovnega znanja kot ga bom jaz kdajkoli imela, popolnoma tudi razumem, da ima tudi ona kdaj lahko slab dan in otroka morda nadere. Razumem tudi, da MORA otroku pač bolj na grobo povedat nekaj, če že prej prijazno ni zaleglo. Z vsem tem se strinjam. O tem sploh nisem mislila razpravljat. Hotela sem samo povedat, da vidim vzgojo čisto drugače, ne zdi se mi da je najbolj pomembno to, da se otroku postavi meje in disciplino. Sploh pa se mi ne zdi, da je bila vzgoja v preteklosti kaj bolj "pravilna", prej obratno. Prilagam par odlomkov za lažje razumevanje kaj sem sploh hotla povedat,  iz moje najljubše knjige.

...Če otrok vidi starše, kako se dan za dnem vedejo samodisciplinirano, obvladano, dostojanstveno in so sposobni urejenega življenja, bo tudi otrok prav v globino duše začutil, da je to pravi način življenja. Če pa otrok dan za dnem gleda starše, kako živijo neobvladano in brez samodiscipline, bo prav tako v globino duše začutil, da je to pravi način življenja. In vendar je še bolj kot vedenje staršev pomembna ljubezen. Kajti celo v popolnoma neurejenih domovih je lahko navzoča prava ljubezen in tudi v takih domovih lahko zrastejo disciplinirani otroci. Kar pogosto se tudi dogaja, da starši, ki so strokovnjaki - na primer zdravniki, odvetniki - ali pa člani raznih dobrodelnih klubov in drugi človekoljubi in ki živijo življenje polno reda in ugleda, a ne zmorejo ljubezni, pošljejo v širni svet otroke, ki so ravno tako nedisciplinirani, razdiralni in neredni kot katerikoli otrok iz obubožanega in neurejenega doma. Konec koncev je ljubezen vse.
... Starši, ki posvečajo dovolj časa svojim otrokom, čeprav ti tega ne zahtevajo z očitno porednostjo, bodo v svojih otrocih zaznali pretanjene potrebe po disciplini. Odzvali se jim bodo z ljubeznivim spodbujanjem ali karanjem ali pohvalo, ki jih bodo uporabljali premišljeno in skrbno...Kakovost discipline, ki jo dajejo ljubeči starši je bistveno boljša od one, ki jo ponujajo neljubeči starši.
...Otroci ki so resnično ljubljeni - čeprav v trenutkih užaljenosti morda zavestno čutijo ali razglašajo, da jih zanemarjajo - podzavestno vedo, da so cenjeni. Tako vedenje pa je vredno več kot zlato. Kajti ko otroci vedo, da so cenjeni, ko to z vsem svojim bistvom začutijo, tedaj se resnično počutijo vredne. Občutek cenjenosti - "sem dragocen človek" - je bistven za duševno zdravje in je ključnega pomena za samodisciplino. Je neposreden proizvod starševske ljubezni. Tak občutek je torej potrebno pridobiti v otroštvu; izjemno težko si ga je pridobiti, ko smo že odrasli. Velja tudi narobe: ko se otroci naučijo ob pomoči starševske ljubezni ceniti sami sebe, je skoraj nemogoče, da bi jim življenjski pretresi v odrasli dobi ta občutek uničili.
Iz knjige Ljubezen in duhovna rast, Dr.M. Scott Peck









Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2]