Izabela_
|
IZVIRNO SPOROČILO: pelin Se strinjam z bolj zmernimi mnenji na tej strani. Niso vsi otroci enaki, niso vsi starši enaki, pa tudi vzgojiteljice niso vse enake. Individualen pristop je nekaj, kar si jaz želim v vrtcu, ne pa splošno navodilo, da se uvaja en teden in konec. Če je mama res prisotna ves čas in ne gre nikoli ven, potem seveda to ni čisto pravo uvajanje, kot ste že pisale. Če pa le bolj blago uvaja, da ga pušča bolj kratek čas samega, se mi zdi pa to okej. Pa vsekakor ne mislim, da moti s tem druge otroke, saj je osredotočena na svojega. Verjetno gre na živce vzgojiteljici. Bo pa vzgojiteljica imela še vse leto časa, da bo sama z njimi. Neka zmerna pot bi bila najbolj primerna in najbolj humana za malo bitje, ki gre skozi težak čas, ko se mora posloviti od mamice. IZVIRNO SPOROČILO: Izabela_ Mislim, da nihče ni napisal , da so vsi otroci enaki, definitivno pa to ve vsaka mati in verjetno še bolj vzgojiteljica, ki ima okrog sebe nemalokrat tudi čez dvajset_ otrok...Tako kot nikjer ne piše, da imajo starši tri tedne pravico čepeti vse dopoldneve v igralnici, tudi ne piše, da naj bi uvajanje trajalo striktno en teden. Prav tako definitivno moti ostale otroke, pa čeprav je po njenem osredotočena le na svojega.Ne gre se tu, da si vzgojiteljica tako groooozno želi biti sama z njenim otrokom, temveč, je to maratonsko uvajanje nehumano do vseh otrok, v prvi vrsti pa do njenega.In končno daaaaa, zagotovo ji gre na živce, če ji ves čas buli pod roke ( kar zagotovo počne!!!) in to bi šlo na živce tudi sosedovemu peku, pa natakarici, pa tajnici....županu....tebi!Poskušajte si predstavljati, da bi vas nekdo pri vašem delu ves čas gledal, ocenjeval, preizkuševal...In neeee, ni normalnega otroka, ki bi mu tritedenska prisotnost starša olajšala uvajanje. Vsak, ki ima kaj soli v glavi ve, da je po takem nenormalnem uvajanju potrebno ponovno uvajanje..Starši, ki res želite biti več prisotni v vrtcu dopoldne, imate v večini vrtcev čez celo leto zelo veliko možnosti, da se vzgojno izobraževalnemu delu priključite tudi dopoldne. To je lahko v obliki predstavitve poklica, vključevanje v dopoldanske ustvarjalne delavnice, izlete, sprehode, ali pa tudi kar tako. V vsej svoji vzgojiteljski karieri nisem še nikomur zaprla vrat pred nosim ali ga postavila pred nje. Takšnega starša pa definitivno bi. Seveda bi se poskušala prej definitivno na lep način dogovoriti, če to ne bi uspelo, bi to vzela za nezaupanje do mene kot strokovnega delavca in bi zahtevala, da se otrok prestavi v drugo skupino.Temu se reče avtonomnost vzgojiteljice, spoštovanje njenega položaja in nje kot osebe. K sreči, s tem do sedaj nisem imela težav, ker sem se vse na predhodnem sestanku pred uvajanjem z vsakim posameznikom dogovorila glede uvajanja. Prav zato so ti sestanki, ki pa se jih marsikdo ne udeleži in resnici na ljubo, jih vse vzgojiteljice tudi ne organizirajo...Sama se skupaj s pomočnico vsak dan sproti dogovarjam s posameznimi starši glede uvajanja njihovega otroka. Vsak dan sproti spremljamo napredek vsakega otroka in zato imajo tudi različen način uvajanja. Tudi v naši skupini podpiramo postopno uvajanje, kar pa ne pomeni tri tedne čepenja enega od staršev v igralnici, ampak vsak dan postopoma podaljševati čas, ko je otrok brez staršev v skupini. Vse novince staršev ponavadi tekom dopoldneva informativno pokličem po telefonu, hkrati pa jim po mejlu na njihovo željo posredujem kratek filmček, ki ga vsakodnevno posnamemo, ko je otrok prve dni v vrtcu... Da, uvajanje zna biti resnično težavna in neprijetna zadeva, ki jo nemalokrat še poslabšajo starši, včasih pa seveda tudi zaposleni v vrtcu, ki nimajo pravega čuta, po drugi strani pa ne poguma in strokovnosti. Izabela, to nikakor ni napad nate, saj ima vsak pač lahko svoje mnenje... vendar mi je bil tvoj komentar fino v iztočnico... Ja, ja, saj sem vse prebrala in takoj videla, da si me bolj vzela za iztočnico... Mi smo sina pri 3,5 letih uvedli v vrtec v dveh dneh, brez težav. Saj je bil že velik, sem pa vseeno mislila, da bo težje. Tam nismo preživeli več kot 2 uri. Ampak nekateri drugi triletniki so imeli veliko več težav, eden še zdaj vsako jutro joka, ko ga oddajo, še po enem letu. Naša vzgojiteljica v vrtcu je super in sem skoz mirna... Smo pa sina uvajali tudi pri 14 mesecih v en drug vrtec, to je bila pa čisto druga pesem. Obe vzgojiteljici za moje pojme s premalo izkušnjami, takoj po faksu oz. šoli, s polno neke teorije, pa nič kaj preveč spretne v praksi. Sploh nisem imela dobrega občutka! Na koncu smo tako izpisali zaradi stalnih bolezni. Zdaj nas novembra spet čaka uvajanje enoletnika - samo držim pesti, da bo dobil lušni vzgojiteljici, pa bo vse v redu.
|