|
Marco033 -> 12 letnik ignorira vse razen očeta (7.9.2010 16:53:19)
|
Pozdravljeni sotrpini ... moj sin je star 12 let, imamo urejeno družinsko življenje, poleg sina imamo še dve deklici stari 2 leti. Kar me skrbi je dejstvo, da je m oj otrok po moje preveč "navezan" samo name. Sam z njim nimam posebej problematičnih odnosov, oz. sploh ne ... kar se pa tiče drugih pa tega ne bi mogel reči. Z mojo ženo, svojo materjo ima precej ignorantski odnos v smislu tega, da je ne upošteva tako kot mene pri izvrševanju nalog, ki se mu dajo, pri sami komunikaciji kar naprej najde napake pri njenem načinu razmišljanja, celo napake pri tvorjenju posameznih izjav, največkrat se ne strinja z njenimi stališči in bolj prigovarja mojim itd, itd ...Skratka z mamo nikakor ne more, seveda se pa prenašata, ker pač živimo skupaj. So tudi sem ter tja trenutki, ko je stvar čisto o.k. vendar je teh trenutkov malo. V šoli je dokaj samostojen in 6 razred je izdelal z 4 brez kakšne posebne pomoči staršev ... povedati moram, da se od vsega začetka nekako najbolj z njim "ukvarjam" jaz ... Z ukvarjam mislim, na to, da se z njim pogovarjam o vseh področjih življenja in dela, z vprašanji okoli šole, poklicev, interesnih nagnjen, športa itd itd ... Nekako si upam trditi, da je mam odigrala v njegoviem ranem otroštvu eno zelo pozitivno vlogo, v smislu izkazane ljubezni in skrbi ... potem pa nekako ni zmogla te doslednosti in koncentracije, ki je potrebna za nadzor otroka, kaj ga zanima, kaj počne, kako mu gre, s kom se druži, kaj ga veseli itd ... Tukaj sem to vlogo bolj ali manj igral sam, mama je bolj ali manj bila tu zato, da ga je hranila, da se ji je kdaj pa kdaj potožil in ga je potolažila itd ... ko ji je pa zavrelo, pa je bila lahko tudi precej groba (ampak nič za to, smo vsi ...) Nekako se mi zdi, da sem in še za otroka predstavljam intelektualni izziv jaz kot oče in ne mati. To je moja ocena, s katero se moja žena ne bi povsem strinjal ali bi pa našla kak razlog da bi to ovrgla. Kakorkoli že, sedaj ne sodeluje pri tem sestavku. K samemu opisu situacije bi rad dodal, da sva imela v obdobju, ko je sinu bilo med 5 in 7 let oba precej "spodrsljajev". Na eni strani jaz, ki sem bil zelo nerazumevajoč pri njegovih šolskih tegobah (kričal in ga maltretiral - tudi včasih fizično pri branju ali šolskih obveznostih, ker mi je enostavno spil živce, ko ni znal zložiti 2 zlogov npr. ma-ma v mama. Sedaj mi je marsikaj bolj jasno in tega ne bi več ponovil), in na drugi strani moja žena, ki je namesto, da bi iskala stik z otrokom popoldne in zvečer (ki je mimogrede bil edini čas v dnevu, ko bi lahko bili skupaj, preživljala na čveku in cigareti pri kolegicah, ali one pri nas - na hodniku, ure in ure dolgo, medtem, ko sem jaz spravljal otroka spat). Toliko o najinih senčnih straneh, ki so z z manjšo ai večjo intenziteto ponavljale v obdobjih vse do pred dveh ali treh let, ko je bil otrok star 9 ali 10 let. Potem se je zadeva nekako unesla, pretepanja ni več (razen res z moje strani kakšna zaušnica, če mi res dvigne tlak do višav,žena se fizičnega kaznovanja izogiba in mu največkrat bolj ali manj prepričljivo kaj poskuša razložiti - vendar je najbolj ne upošteva). V šoli je dokaj samostojen, dela dokaj dobro in se mi ni treba kaj posebej vtikati v njegove šolske zadeve. Disciplinsko ne izstopa posebej od svojih sošolcev, razen normalnih težav, ki jih pač 12 letniki lahko pozročajo ... Opaziti je bilo že od 1. razreda, da so z njim shajale bolj samozavestne in stroge učiteljice, kot pa "mevže", ki ga nikakor niso mogle ukrotiti. No enak vzore c se pojavlja v družini. Edini, katerega beseda res zaleže sem jaz ... naredi, kaj se mu reče, samostojno se spomni na stvari, ki ve, da jih zahtevam, itd ... vse kaj drugega kot babicam in dedkom ... do njih je precej nepopustljiv celo aroganten težko si da kaj dopovedati, itd ... Mami kar naprej nekaj ugovarja in se z njo ne strinja itd ... Jaz si želim, da bi žena do njega nastopila bolj odločnoo in ga s tem "omrežila" in mu dala vedeti kaj gre in kaj ne gre, je pa problem, da se moja žena na momente teh metod spomni in jih takrat tudi izvede dostikrat se pa ne spomni, da je treba odigrati bolj strogo vlogo. pri meni je tako, da pri svojih zahtevah vztrajam skoraj za vsako ceno in ne pozabim na svoje obljube, bodisi, ko je treba kaj prekontrolirati bodisi, ko je treba njemu v dobro kaj prinesti, narediti, mu dati itd ... Imam občutek, da pri meni bolj ali manj stalno ve pri čem je, pri ženi pa ni tako ... njeni kriteriji za odločanje so zelo različni in lahko nihajo od nadvse popusljivih do skrajno (brez pametnega razloga) čudnih odločitev ... tudi pri kaznovanju. Včasih zna biti zelo kristoljuben in izrabiti vsako situacijo zato, da bo dosegel to kar želi ... v odraslem svetu bi se reklo da gre preko trupel za dosego svojega cilja.
Ali mi lahko kdo pomaga v smislu tega, od kod ta način obnašanja, kaj lahko storimo, da bo njegov odnos do mame in ostalih sorodnikov bolj prizanesljiv in kam to vodi v prihodnost??
Za vaše komentare sem vam hvaležen
Marko
|
|
|
|