|
Anonimen -> Žeblji v ograji+Dragocen si ne pozabi tega! (27.7.2005 13:16:29)
|
Za razmislek VSEM!!!! (brez groženj in napadov)
:rozica: in objemček!
1.)Nekega dne je živel mali deček, ki je imel zelo slab značaj. Velikokrat se je razbural, v jezi cepetal, včasih celo preklinjal.
Nekoč mu je oče v roko potisnil polno vrečko žebljev in dejal: »Vsakokrat, ko boš pobesnel in izgubil kontrolo nad seboj, zabij žebelj v ograjo.«
Prvega dne je deček zabil 37 žebljev na ograji. A v v naslednjih mesecih se je naučil, nadzorovati svojo jezo in število zabitih žebljev se je kmalu zmanjšalo.
Spoznal je, da je lažje nadzorovati jezo, kakor zabijati žeblje v ograjo.
Napočil je dan, ko od ranega jutra do pozne ure ni pobesnel. Takoj je to povedal svojemu očetu. Oče ga je pohvalil in mu naročil naj vsak dan, ko bo uspel nadzorovati svoje obnašanje, potegne iz ograje žebelj, ki ga je v zabil.
Dnevi so minevali in nekega dne je deček očetu s ponosom povedal, da je izvlekel vse žeblje iz ograje. Oče je prijel sina za roko in ga odpeljal k ograji. Dejal mu je:
»Dobro si opravil dragi sin, ampak sedaj poglej vse te luknje v ograji. Ograja nikoli več ne bo takšna kot je bila. Ko v jezi in srdu izrečeš grde besede, te besede pustijo rane, tako kot tiste luknje v ograji. Poglej, če bi slučajno nekoga zabodel z nožem in bi nož izvlekel, ni več pomembno kolikokrat rečeš, da ti je žal, rana ostane za vedno.«
Grda beseda boli enako kot fizična rana.
Prijatelji so zelo redki dragulji, zabavajo te, da se nasmejiš, vzpodbujajo te, da uspeš v neki ideji in zamisli, pripravljeni so te poslušati, poskrbijo da nisi preveč žalosten, vedno imajo pripravljeno lepo besedo zate in njihovo srce je odprto zate.
Prosim Te, oprosti mi, če sem Ti kdaj naredila kakšno luknjo v ograji.
2.)Dragocen si - ne pozabi tega!
Slavni govorec je enega od svojih seminarjev pričel tako, da je v roki držal bankovec za 20 dolarjev. V prostoru, kjer je bilo pristotnih 200 poslušalcev, je vprašal, »Kdo si želi ta 20 dolarski bankovec?« Roke so se začele dvigovati.
Dejal je, »Dal vam bom ta bankovec, ampak najprej mi dovolite, da naredim tole.« Potem je zmačkal bankovec in ga ponovno dvignil v zrak. Vprašal je, »Kdo si ga še vedno želi?« Roke so bile še vedno dvignjene.
»Dobro,« je odgovoril, »Kaj pa če naredim tole?« Bankovec je vrgel na tla in začel po njem stopati in ga pohojati. Potem ga je pobral, zmečkanega in umazanega. »Kdo si ga želi sedaj?« Roke so bile še vedno v zraku.
»Prijatelji moji, danes smo se naučili zelo dragocene lekcije,« je dejal, »ne glede na to, kaj sem napravil z denarjem, še vedno si ga želite, ker bankovec ni izgubil na svoji vrednosti. Še vedno je vreden 20 dolarjev.«
V življenju mnogokrat pademo, smo zmečkani, pohabljeni, na tleh v umazaniji, vse to z odločitvami, ki jih sprejemamo in okoliščinami, ki nam prihajajo na pot. Takrat čutimo, da smo nevredni ljubezni, nevredni topline, nevredni samih sebe. Ampak ne glede na to, kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo z vami, nikoli ne boste izgubili svoje resnične vrednosti. Umazani ali čisti, zmečkani ali povsem urejeni, še vedno ste neprecenljivi...zlasti za tiste ljudi, ki vas imajo radi.
Veličina našega življenja ne prihaja od tega, kar naredimo ali kogar poznamo, temveč od tega, KDO SMO MI.
»Dragocen si – TEGA NIKOLI NE POZABI.«
|
|
|
|