|
Roberta69 -> RE: prvič v vrtcu (4.9.2010 18:58:53)
|
Mi2 sva se pred meseci 1 teden uvajala v nek vrtec in bilo je peklensko. Moj sin je drugače en velik dobrovoljen navihanček, vedno je bil kot ciganček, letel k vsakomur, v vrastvu je bil lahko pri komer koli (niti sekunde kakšnega obotavljanja, takoj akcija [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]), nobenega strahu, ničesar... Bila sem prepričana, da ko bo šel v vrtec, ne bo niti najmanjšega problema, pa ni bilo tako... Sicer ne vem, če ga nismo usrač... ravno zaradi načina uvajanja - pripeljala sem ga tja in ga pustila tam (z njim nisem bila niti minuto). Naslednji dan je jokal že takoj, sploh se ni hotel preobuti, hotel je domov, ko sem odhajala, ga je ravnateljica prijela v naročje, on pa je z rokami krilil proti meni, jokal na ves glas in klical po meni... približno tako je bilo cel teden in jaz koza, sem zaradi prigovarjanja drugih, da se bo že unesel, to dovolila, pa sem sedaj prepričana, da nikakor ni bilo prav. Če se otrok ful upira, nekaj že ni v redu! Sedaj se uvajava v drug vrtec in kljub slabi izkušnji (je neprestano ponavljal, da v vrtec ne, ker tam ni dobro), je bilo prvi dan fenomenalno, drugi malo manj (ampak bolj zaradi tega, ker je imel pač slab dan). Jaz imam zaenkrat veliko boljši občutek, všeč mi je, da se tega lotevamo z občutkom in tako, da bo najbolje za otroka. Tudi pristop vzgojiteljic je čisto drugačen, super se mi zdi, da se uvaja od primera do primera drugače, pač glede an to, kakšen je otrok. Mislim pa tudi, da je razlika med tem, da ko hočeš oditi, otrok malce potoži, ker bi bil pač raje s tabo ali kje drugje (ampak nikakor se mi ne zdi normalno, da bi bilo tako vsak dan) ali pa da resno protestira in kaže, da je v stiski.
|
|
|
|