Vijoličarka
|
Tudi sama v tem ne vidim smisla. Sama osebno še groba nočem imeti, pa kakorkoli že umrem in tudi pod razno, pa čeprav bom morda žrtev prometne nesreče, ne želim nikakršnega obeležja na tem mestu, še najmanj pa križa. Kadar se zgodi taka nesreča, dostikrat sorodniki in prijatelji na tem mestu prižigajo svečke. Včasih je svečk vse polno, pa rož, tudi kakšen križ se najde. Ljudje se vozijo mimo. In če koga gane, če se kdo zamisli, so to ponavadi tisti vozniki, ki se tudi drugače zavedajo, kaj je promet, kaj je avto, kaj so predpisi, kaj je zdrava pamet in da cesta ni njihov poligon. Ostalih, tipa: svet je moj, obstaja samo zame, meni se itak NE SME nič zgoditi, se to ne tiče. Pri nas se demokracija razlaga takole: vse je po moje in vse je tako, kot meni paše. Če torej meni paše, da čečkam po transformatorjih, bom; če meni paše, da razbijam tiste ropotajoče zadevice na prehodih za pešče, potem jih bom, ker jaz nisem slep in jih ne rabim; če meni paše, da bom nabil base do nebes, jih bom in me čisto nič ne briga, če ostali tega mogoče ne bi poslušali ali da jaz morda ne bom slišal rešilca; pa če tudi bi slišal rešilca, me boli džoko, če un tam crkne, meni se mudi na žur… Splošna kultura je na totalnem dnu. Kar se seveda pozna tudi na cesti. Morda sem preveč nezaupljiva, ampak meni se zdi začetni post nekakšna marketinška raziskava – nekdo je ugotovil, da bi lahko s proizvodnjo ali prodajo spominskih obeležij na krajih nesreče lahko kaj zaslužil. Imamo že dva predloga: križ za verne in nagelj in tiste, ki niso. Pa še uzakonil bi predlog. Kar slišim jih, denarce, ki cingljajo. Hm?
_____________________________
When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."
|