ronja
|
Toliko ss kot jih je v zadnjem času po moje ni normalno. Zanima me, če sploh kdo vodi statistiko. Pa kot da bi bilo to kaj težkega za ginekologe??
Splavov zelo verjetno ni danes nič več kot včasih, samo da včasih niso niti vedele, da so noseče, saj ni bilo testov in jim je pač samo m. zamujala, včasih so bile še vesele, da niso noseče, ker že za žive ni bilo dovolj hrane in se ljudje niso tako sekirali za to, ker se pač niso zavedali, da je nekaj rastlo v njih. Tiste, ki pa so vedele, jim je bilo verjetno ravno tako hudo kot nam zdaj oz. še hujše, ker niso smele o tem govorit, to je bil tabu. Danes pa se o tem govori, zato izgleda, kot da jih je več. Pogovarjaj se s starejšo generacijo - boš presenečena, koliko splavov so te ženske dale čez - samo da tega ne razlgašajo okoli. Ampak jih ni bilo malo.
Vem kako mučno je, ko ti rečejo, da je to normalno. Najraje bi zakričala: OPROSTITE, NE NI! Naj katera, ki je šla skozi to pove, če se je počutila "normalno".
Lej, smrt je del življenja, žal ali na srečo. Tudi to, da ti starši umrejo, je normalno, pa se po moje skoraj nihče takrat ne počuti normalno. To je pač krizno stanje, ki se ti hvalabogu ne dogaja vsak dan, zato se seveda ne počutimo normalno takrat, vse smo takrat žalostne, samo to ne pomeni, da je to nekaj normalnega. Je pa po svoje dobro, da si jezna, ti daje jeza moč.
A to, da zgubiš težko željenega otročka 1., 2., 3. in morda še večkrat... je pa normalno?
Biološko gledano je - veliko zarodkov namreč ne preživi, pa če se na trepalnice postavimo.
Pa da ti odgovorim na tvoje vprašanje: prvi splav sem imela, ko sem prvič zanosila (pred 1. pupo torej), pri 27ih, marca 06, drugega pa med 2. in pričakovanim 3. otrokom, letos marca, stara 33), obakrat sem imela splav pri 6ih tednih in obakrat na isti dan v letu, ne moreš verjet. Moji otroci se pač nočejo rodit novembra .
Po prvem splavu me je g. napotila še na en uz v p., da bi videli, če imam slučajno dvorogljato matrenico (to je delno pregrajena maternica), ker jo ima mami in je to dedno in je to zelo lahko popravit, rutinska operacija, da odstranijo pregrado. Če ne bi imela tega pomisleka, ne bi bila po 1. splavu upravičena do dodatne preiskave - tako mi je rekla (imam ok obliko maternice, nisem rabila operacije). Pri tebi že vejo, da je s tvojo maternico (obliko mislim) vse ok, ker so ti verjetno naredili nekaj uz med 1. nosečnostjo. Zato te po 1. splavu še niso napotili na dodatne preiskave.
Kar se zgodnjih splavov tiče, je tako, da so navadno posledica napake pri plodu - torej nepravilnega podvajanja, tkivo se nepravilno oblikuje in ker je tako zgodaj, bi to prizadelo ogromno organov in tak zarodek ne more preživet, zato takoj odmre, čim je nekaj zgodaj zelo narobe. In na to zdravniki nimajo vpliva. Nič ne morejo, niso bogovi. Kako se bojo celice delile, ni čisto nič odvisno od tvoje maternice, bolj malo od tvojih bolezni,... Edino če bi se mel problem ugnezdit, bi bil tvoj (in rešljiv) problem (ampak pri tebi ni to, ker si imela splav kasneje) ali pa če bi bila motena oskrba s hranili, bi lahko recimo nehala kadit, če bi prej kadila. Sicer pa res žal nimaš kaj dosti za naredit. Tako pač je, pa če je še tako kruto. Narava je tudi kruta. Zelo lepa, ampak tudi kruta.
Verjetnost, da se pojavijo napake pri podvojevanju, da je jajčece (ali semenčica, samo tu malo manj vpliva) kaj poškodovano,se pa z leti veča. To je tudi biološko dejstvo, mimo katerega ne moremo. Tako je bilo tudi včasih, včasih ženske niso tako pozno rojevale kot danes, danes pa dostikrat medicina lahko pomaga - samo na tej zgodnji stopnji pa žal še ne more. Tako da to ima tvoj g. prav - po 35 letu je vsekakor večja možnost, da splaviš, da se zarodek ne razvija pravilno in zato odmre. Ker so pač jajčeca že starejša. Narava dela svoje, nimamo kaj. Seveda pa to ne pomeni, da se splavi ne dogajajo tudi mlajšim - seveda se jim! Samo v malo manjšem deležu, to je vse.
Zdrav razum je to, da ti rečejo, da je to normalno - medicinsko gledano pač je. To, kako se ti počutiš, pa je seveda nekaj drugega. En nasvet: ne išči sočutja pri zdravnikih, ker boš samo razočarana - najdi ga pri partnerju, prijateljicah, saj imaš koga... Oni so tam, da zdravijo; če so še sočutni, super, ampak ne jemlji tega kot osnovo, ker je veliko zdravnikov nima. Če profesionalno (pa čeprav hladno) naredijo svoje delo, vse ok. Res se včasih počutiš ko žival v klavnici, kar ni prav, ampak vsaj pregled je brezplačen in ni da bi moral hišo prodat, da ti otrok ne umre... Tako da zaenkrat smo še kar na dobrem, proti temu, kar majo drugje.
Hematom nastane zaradi krvavitve, ker kri ne uspe odtečt ven. Če si krvavela, je verjetnost, da imaš hematom - ni to nič čudnega. Odvisno seveda od tega, koliko krvaviš. Je pa s temi krvavitvami zelo različno - včasih ne krvaviš na začetku skoraj nič, pa je to splav (tako je bilo pri meni obakrat, potem se je seveda ulilo, ko je moralo vse ven), včasih pa krvaviš kot zaklana, pa se zarodek uspe obdržat (čeprav je to bolj čudež, ampak meni se je zgodil , se zdaj igra v sosednji sobi in ropoče z lončki;). Sem pa imela ogromen hematom, ker mi je odstopila posteljica, kar bi po vseh pravilih moralo pomenit spontani splav. Ampak je bilo to v 12. tednu in mala je fajter, jaz pa tudi, pa je nekak ratalo, kako to, mi je vseeno, samo da ji je:). Tako da ne obupat.
statistika spontanih splavov v Sloveniji: hmmm zanimivo, da se kljub naraščajočemu številu rojstev, število splavov od 2003 do 2008 vztrajno drži na vsako leto skoraj enaki številki... Popolnoma nelogično.
To je kvečjemu dobra novica - procentualno je torej splavov vsako leto manj.
Z urgenco imam pa tudi jaz kar dobre izkušnje:).
je pa res, da smo različne - mene je recimo to, da sem vedela, da je to normalno, pomirilo. Ker sem vedela, da to pomeni, da bom vseeno lahko imela otroke in da to ne pomeni, da je karkoli narobe. Tudi če meni govorijo o zarodku, mi je po svoje lažje, ker se na otroka pač bolj navežeš. Tako da vzamem take reči kot mišljene pozitivno. Se mi zdi, da je tako lažje it čez vse skup.
Jaz sem si rekla, da je boljše, da gre zdaj, čimprej, tem boljše, če že mora it, ker se z vsakim dnevom bolj navežem nanj/o. In sem se tolažila s tem, da imam rajši en splav in potem spet zanosim (res pa s tem nisem mela težav, če to ne bi mogla, bi se gotovo precej bolj sekirala), kot pa da rodim prizadetega otroka, ki bi se celo življenje matral za to, kar je nam samoumevno... Ampak nekoga bi pa mogoče tak argument še bolj spravil na tla. Ne vem, meni je pomagalo. Sem bila obakrat zelo žalostna, seveda, sploh 2., ker nisem imela časa takoj odžalovat in me je malo zvilo potem. Ampak dam ven, se zjokam pred lubijem, tudi pred otroci, če sem pač takrat žalostna, povem vse, kar čutim in potem je lažje. Vem, da je to normalno, da se dogaja pogosto in to me je v bistvu pomirjalo. Če pa bi se mi to zgodilo kasneje, v 2.ali 3. trimesečju, ali ob/po porodu, pa ne vem, kako bi lahko šla naprej... To se mi zdi pa res grozno! ko ga enkrat čutiš, se mi zdi ful bolj grozno, če ga še vidiš, pa sploh! Tako da v primerjavi s tistimi, ki so rodile mrtvega otroka ali morale splavit/rodit v 25. tednu zaradi kake napake, smo me še srečnice... kljub 2 splavom.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
Ziher do enega 20 tedna se nisem nič kaj veselila nosečnosti, ker me je bil cel čas strah, da bo šlo kaj narobe. No, na srečo imam danes zdravo 7 mesečnico. 
