|
Bakfark -> RE: JU - si upate? (14.9.2010 12:28:05)
|
Realno kakšne možnosti pa imamo razen potenciala? Glede razvoja in raziskav - kolikor gledam v industriji, sploh delovno inztenzivnih panogah, ne obstaja konkretna paradigma usmerjena v prihodnost. Kar je bilo možno kratkoročno izkoristiti (ostanki iz bivše države) je iztrošeno. Ne verjamem, da je na splošno obstajal interes, da se te panoge revitalizirajo. Ne tekstilna, ne lesarska, kovinarska, gradbena. Če je soditi po tem, torej ni bilo interesa vlagati v višjo produktivnost, v novo tehnologijo. Da ne bo kdo rekel, da je odgovornost izključno na strani lastnikov. Država je podjetjem omogočala visoke kvote za zaposlovanje tuje delovne sile po nizkih stroških. Dokler lahko dragega Slovenca, ki itak ni pripravljen delat za tako majhen denar nadomestimo s poceni Bosancem, je stvar več kot jasna - čemu vlaganje, ko dobiček lahko ohranjamo na račun nizkih stroškov dela. To so neslavne zgodbe, ki se javnosti odkrivajo šele sedaj.
Ko že sprašuješ kaj dalje, zanimivo da ravno od mene "filozofa" pričakuješ konkreten odgovor [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]
Nekaj časa na to temo sem lani utrgal magistri z ekonomske fakultete. Zagovarja stališče, da je potrebno dati več možnosti inovacijam - kot primer uspešnega podjetja je postavila podjetje iz Trebnjega. Baje, da gre, podjetje s svojim vlaganjem v razvoj in raziskave dosega visoko dodano vrednost, nastopajo na globalnem trgu in so visoko konkurenčni. Torej usmeritev gospodarstva v visokotehnološke ter storitvene panoge in temu primerno ustvariti visoko izobražen kader - večje sodelovanje gospodarstva in šolstva. Koliko so za to sposobne naše fakultete je vprašljivo. Prav tako je vprašljiva kakovost in primerna usposobljenost kadra v visokem šolstvu - kdo bo posredoval ustrezno znanje in kdo bo odločal ali je idejo vredno finančno podpreti, spet, v kolikor je ideja vredna, kdo bo tisti, ki jo bo podprl. Spet se postavlja vprašanje miselnosti lastnika kapitala in njegove managerske sposobnosti prepoznati potencialno donosno idejo. O naših managerjih ni več potrebno trošiti časa. Toliko slabše, ker jih je večina povezana z državo in se na ta način ustvarja klima splošnega nezaupanja v kakršnekoli institucije - od države, šolstva, zdravstva, javne uprave itd. Skratka, obstaja splošno nezaupanje vseh v vse.
Recimo, da nam v kratkem času uspe spremeniti miselnost, ki jo globalni trg zahteva. Kje je naša pozicija na tej globalni mapi??? Če recimo že zdaj za eno Avstrijo krepko zamujamo - npr. njihova tekstilna industrija se je preusmerila v razvoj in proizvodnjo visokotehnoloških materilov. Torej bi v primerjavi z drugimi bilo potrebno preskakovati stopnice kar je možno samo pod pogojem, da nas z vseh strani butne sveži kapital. Brez tega, vsaj kar se kapitalizma tiče, nič. Če torej gospodarstva nismo sposobni zagnati z lastnimi sredstvi, se je potrebno obrniti na trg denarja, kar zopet pomeni novo zadolževanje ali pa vse v roke tujcev. V tem primeru smo prepuščeni njihovi politiki in interesom. Dolgoročno nam nihče ne more zagotoviti svetle prihodnosti.
Z vidika posameznika - mislim, da je čas, da bi se počasi morali znebiti joške matere Slovenije in sprejeti stališče, da je z vidika njenega zagotavljanja možnosti in priložnosti za posameznika zaradi česar bi ji svojo hvaležnost morali iskazovati z visoko nacionalno zavestjo in domoljubjem, njen odnos v resnici bil bolj mačehovski in da nam trenutno ne preostane druga kot da se ji zahvalimo za vse lepe zgodovinske trenutke, počasi razmislimo da zapustimo domače ognjišče in odrinemo s trebuhom za kruhom. Kud koji mili moji, pa kud puklo da puklo! Ravno včeraj berem za Gorenje, se že uresničujejo moje slutnje, visokoizobražen kader, ravno iz tehnologije in razvoja, že zapušča domovino. Večina jih želi izkoristiti boljšo priložnost v tujini.
Ker kakršnakoli druga alt_ernativa, samozadostnost, zapiranje zmotraj lastnih meja, bi bila označena kot nesprejemljiva do te mere, da bi nas po resoluciji ZN-a še kdo lahko označil za totalitarno diktaturo. Kakorkoli obrneš, ko se dotaknemo točke zasičenosti, niso več dovolj invencije (majhne spremembe) temveč konkretne inovacije.
|
|
|
|