|
ronja -> RE: Sosedje (23.8.2010 15:22:08)
|
Mi se zelo fajn razumemo: v našem nadstropju smo same mlade družinice (no, dva še pričakujeta, samo bo zdaj zdaj), sicer pa so v glavnem sami starejši.
POčvekam, če imam čas, pozdravim, če se mi mudi. Če se mi fejst mudi in bi oni čvekali, po pravici povem, da moram šibat tja pa tja (nisem nikoli imela problemov povedat, kam grem, ker nisem imela nikoli občutka, da me nadzirajo). Nihče od sosedov me ni šlatal po trebuhu, večina jih je porajtala šele tik pred porodom (se mi dolgo ni videlo, pa še zima je ibla vmes, pod bundo se vse skrije).
Na začetku, ko sva renovirala stanovanje, je šlo to nekaterim jasno na živce, ker je hrup in so parkrat prišli opozorit - samo midva sva zelo težko kaj dop. naredila, saj sva bila takrat v službah... (pri nas se res čisto vse sliši...) Ampak ko sva se pa preselila, pa nama tega nihče ni naprej metal, da bi bili potem še par let užaljeni zato. Sva se lepo opravičila vsakemu, razložila, kaj pa kako in zakaj in večina je lepo razumela.
Tudi pri nas je ena, ki dela zdraho, ampak je ne jemljemo resno in ker ne mejimo z nobeno steno ali stropom ali tlemi nanjo, ni problemov.
Par sosed/ov iz sosednjih blokov cel dan gleda na dvorišče in spremljajo dogajanje. Mene ne moti. Če bulijo tako, da mi je neprijetno, pa da še grdo gledajo zraven, jih pa prijazno pozdravim ali pa jim vse tri pomahamo. POtem pa: ali se nasmejejo ali se pa skrijejo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]. V vsakem primeru zmaga, hehe. Ena je pa prav prijazna in dostikrat rečeva kako besedo. zakaj bi mi šli na živce, če sedijo ves da na svojem balkonu? Ali pa če gledajo skozi okno? Hecno mi je, to ja, moti me pa ne, če me ne gledajo grdo - tega pa si ne pustim, ker jim nisem nič slabega naredila. zato pa pomaham v pozdrav.
Kužka smo imeli tudi mi, pa ni bilo problemov - če si prijazen, se da marsikaj zmenit - eno sosedo, ki se boji psov, sem celo malo odvadila panike pred njimi - sem jo povabila k nam domov, da je spoznala našo psičko, da res ni grozna in je kar šlo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Potem se je na hodniku ni več tako bala, kar je vsem olajšalo situacijo, ker smo se veliko srečevali, smo imeli očitno podoben urnik.
bigubunny, če mene vprašaš, malo preveč besno braniš svoj teritorij[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]. Jaz bi sosedi brez karkšnih koli problemov povedala, zakaj sem kužka zaprla ven - zakaj bi se ženska sekirala, da mučimo psa, če pa ni treba?
In če soseda povabi na čistilno akcijo, pa ne morem it, ji pač povem, zakaj ne morem. Če bi rada povabila še njega, povem, da bo takrat verjetno spal, sicer se bo pa lubi že sam znal zmenit. Mislim - a se je splačalo za 6 peklenskih mesecev? Mogoče bi se tudi tvoj mož rajši zbudil, pa ji povedal, da ne more kot pa da se kregata s sosedi... ne vem, po moje pretiravaš. Večinoma se da kar zmenit, tudi s starejšimi... Pa sem živela v več blokih...
Da pa neseš špecerijo starejšim in invalidom gor, se mi zdi pa edino normalno. V bloku je tudi en nepokreten in kadar se ženi izmuzne iz rok, mora prit po nekoga, da revež ne leži potem nekje na sredi sobe ali v kopalnici cel dan. Veš, kako je to peklensko? Meni se oba smilita - in res se mi ne zdi noben problem pomagat, čeprav ga je res težko dvignit, ker je ornk težek možakar.
Pri nas sami starejši zelo težko prosijo, se mi zdi, da so vsi zelo ponosni, tako da je včasih prav težko jim pomagat - ker nesejo pa vseeno težko: ta blok ima strme stopnice, nima dvigala,... sem ravno včeraj "težila" eni sosedi, da naj vendar pozvoni, kadar mora kaj težjega gor odnest. Pa da lahko gre 1x na teden v večjo nabavo in ji midva gor znosiva, samo da veva, kdaj, ad smo potem takrat doma. Pa se ji je ful fajn zdelo. Kaj te pa stane tisto vrečko gor nest? Jaz nisem smela nosit, ko sem bila noseča z Lejlo in je prav peklensko, če moraš ves čas nekaj čakat, pa vse naštudirat... Nikamor nisem mogla, ker Ronja še ni hodila po stopnicah, nest je pa nisem smela... Oni morajo pa ves čas tako živet! Dajmo bit ljudje, pa pomagat, vsaj tam, kjer nas res nič ne stane!
Enkrat me je soseda iz sosednjega bloka ustavila na dvorišču in mi povedala, da na mojo (takrat še) dojenčico sije sonce, (kadar jo imam na pultu v ležalniku, ko delam kosilo, recimo). Sem se ji zahvalila in povedala, da bom pozorna na to. Meni se je to zdelo lepo - da so sosedje tako skrbni, da gledajo za dobro malih in da dejansko tudi ukrepajo - rečejo,... (pa čeprav ni dojenčku nič hudega - dejansko so priporočali sončenje skozi okno (ven nas niso pustili, ker je bil premraz) zdravniki, ker je imela zlatenico). To pomeni, da če se meni kaj zgodi in bi moji otroci sami tu jokali na veliko, da bi nekdo nekaj ukrepal - kar mi daje občutek varnosti, ne pa vtikavanja. Ne vem, mogoče drugače gledam na to...
|
|
|
|