ronja
|
Se strinjam z water lily in tudi kalbom. Tudi pri nas bi v principu lahko dostikrat delali od 6 do 14, vendar nas večina ne dela takega urnika. Res je, da so dostikrat kaka predavanja, sestanki, izobraževanja... kasneje in tako ne moreš vedno ob 14h domov. Vendar se da to skrčit na minimum, kar sem recimo naredila, odkar delam polovični delavnik in moram ob 14: 30 pobrat punci, ker sta pač navajeni, da ju po spanju vzamem iz vrtca (dela sicer dlje, bi ju v principu lahko not pustila - samo ju ne, ker mi je to pač trenutno prioriteta). arwenko, mičkeno drugače je, če imaš otroka. Ti se nimaš kaj sama sebi smilit, da moraš sama zase skrbet (kot si rekla: da je vse na tebi - ja, samo on če je v vojski ti tudi nič ne naserje, pucaš in kuhaš samo sama zase, to ni glih ne vem kako delo - zakaj bi zato bila boga?). Precej drugače je tudi, če otrok nič ne vidi očeta, da ga dostikrat ne vidi po cel dan. To ni fajn. Sem imela takega očeta, ki je bil sicer super oče, samo ga ni bilo veliko doma. In sem ga pogrešala. In tega nočem svojim otrokom, zato sem izbrala drugačnega očeta zanje (lubi je imel mamo, ki jo je dostikrat zvečer čakal, pa velikokrat zaspal, predno je prišla in si tudi tega ne želi za svoje otroke, tak da tu sva istih misli ). Tudi on kdaj dela dolgo, ker je pač narava delat taka (dobesedno narava, hehe ), da kadar so na terenu pač delajo dostikrat do noči. J* ga, če ima to delo rad in je tu srečen, sem za in mi ni težko takrat bit sama z malimi. Ampak ni to vsak dan, kot je rekel kalbo. In tiste ure potem drugič pokoristi. Recimo danes, ko ga res rabim, da nimam sama malih, ker me rana boli ko hudič, ju je on odpeljal v vrtec in bo prišel takoj, ko odbije ura, do katere mora bit v službi (to imava oba določeno, tu nimava kaj). Ko je bila hčerka stara 3 leta mi je prekipelo in sem mu spokala kufre. Se mi zdi, da najboljše kar sem storila zase in za hčerko. Ker po ločitvi očeta skoraj da vidi več, kot ga je pa prej. Hanuši, takih zgodb pa jaz kar nekaj poznam. Ni mi jasno (poznam v gl. žensko stran, zato je gotovo pristranskost, ampak je vseeno čudno): očetje, ki prej nikakor niso imeli časa za družino, ki si niso niti pod razno organizirat enega prostega dneva za skupno kosilo, ki prej niso znali nikoli sami popazit otroka, da bi lahko šla mamica kam... ti očetje so po ločitvi želeli recimo skupno skrbništvo in sedaj imajo otroka polovico časa, so z otroci, si naštimajo delavnik tako, da so dneve, ko imajo oni otroka, fraj popoldne, lahko vzamejo bolniško, ki je prej niso mogli, komot imajo zdaj sami vse svoje otroka na grbi, prej pa to nikakor ni bilo mogoče... Prav nenavadno, res! Očitno nekatere ločitev strezni, je tako drastičen korak, da ga pač ne moreš spregledat... Sicer sem optimist in ker se imata rada, je gotovo še šansa, vendar mu mora naredit klik v glavi, da je tebi res tako hudo. Kako do tega klika, ne vem, razen s pogovorom, mogoče kako družinsko terapijo ali pa z ultimatom - da mu rečeš, da je to zadnja šansa, potem pa greš. Šansa gotovo je, ampak ne na tak način, da se zmenita, je 2 dni drugače, potem pa vse spet ups-isto. Verjamem, da vaju ima res rad, vendar mi ne gre iz glave tvoj stavek, da veš, da bi ti bilo lepše, če bi bila sama z otrokom. Ko to veš, je res že kar hudo... In si predstavljam, da mora bit pasje, če ne ve, kdaj lahko računaš nanj. nekateri so ločeni po več mesecev, in tudi, ko partner pride domov, dela po 12 ur dnevno, pa tudi vozijo se po uro ali več v službo v eno smer. Ma, ja, ponekod v afriki je večina žensk srečnih že, če jih dedec ne pretepa, pa tudi če vse same naredijo. Ampak to ne pomeni, da bom zdaj jaz srečna tako! Vsak si postavi svoje zahteve in ne zdi se mi narobe, da ima luba duša svoje malo višje postavljene... jaz jih imam tudi... Konkretni nasveti: - pogovor: povej mu, kako zelo hudo ti je, brez olepševanja in povej, da se ne misliš v nedogled trudit, ker tako nisi srečna - g-talk: če dela dečko z računalnikom in nima časa za telefonske klice oz. pred strankami ne more ravno tebi izlivat čustev po telefonu (kar razumem), potem si omslita kako to spletno povezavo: ne vzame praktično nič časa, ker lahko natipkaš tisti stavek ali dva v času, ko čakaš, da se ti nekaj naloži, da ti računalnik nekaj drugega naredi (pač ene stvari včasih rabijo pol minute ali celo več),... lahko pa zelo polepša dan. In ko si v dvomih, ko ga rabiš,... lahko vedno napišeš, kaj te muči - na hitro in on ti odgovori - ko ima čas. NI mu treba dvignit telefona, ne zmotiš ga - pogleda, ko lahko. Če pač nima časa, pač ne. Meni se to zdi super, tudi najinim službam se to splača, ker si lahko tudi strokovno pomagava, ker sva istega poklica. - pokaži mu, kako je, če te ni: nekak v smislu: "How can I miss you if you won't go away?" (ena country pesem ). Torej, pojdita sama z malim na izlete, mejta se fajn, organiziraj si en teden, kot da njega ni. Potem bo videl, da je hiša lahko tudi prazna. da ni nikogar, ki bi ga čakal... In potem ga vprašaj, če mu je to ok, če mu paše svoboda oz. če te ima rad, bo verjetno sam zajamral, kaj je zdaj to, da vaju nič ne vidi... In mu razloži, da se tako ti počutiš. On tega ne ve, ker še ni izkusil. Ne me narobe razumet: ne predlagam, da bi to bil zdaj stil življenja in vračanje milo za drago! Samo da mu za en kratek čas pokažeš, da nista vidva samoumevna in da lahko ugotovi, da vaju v bistvu pogreša. Meni je pa to zgovarjanje, da so taki časi in da je časa premalo en totalen lari fari. Kdaj je bilo pa časa več? Za večino ljudi mislim? Ne verjamem, da so se ždaj v zgodovini ljudje toliko ukvarjali z družino, s posvečenim časom samo za otroke in za družinsko življenje. No, milijonarka, pa se spet lahko enkrat podpišem pod tebe! (tudi pod ostali del) Včasih so ljudje delali po 16 ur na dan! Kje je bila družina? Mož je delal, žena rojevala in skrbela za rojene otroke in gospodinjstvo in molila, da se mu ne bi kaj zgodilo in bi ostala sama s tropom otrok in brez službe, ki jih za ženske tako ni bilo (ali pa so bile mizerno plačane)... Danes imamo luksuz! Samo da pač slovenci jamramo.
|