IZVIRNO SPOROČILO: vasabo

Ko smo že pri taščah pa morda še moja zgodba. Z možem stanujeva pri njegovem stricu, to je bratu od njegove mame. Ker je brat sam in nima družine, mu mamam od mojega pospravlja, kuha, skratka ga streže od spredaj in zadaj. Ok, to ne bi bil moj problem, če ne bi bila trikrat na dan pri njemu in tako jo tudi jaz gledam vsak dan najmanj trikrat. kaj pametnega tko nima za povedat in človek si želi tudi malo miru. Sobota popoldan prideta oba s tastom, nedeljo popoldan prav tako, enostavno se mi ne gre ven iz hiše a kaj ko moram zaradi otroka, saj hčerka ne mora biti zaprta v hiši. Z možem se neprestano kregava, ker sam ga prosila, naj ji na lep način reče, da imamo tudi mi radi malo miru,ampak on se ne želi kregati. Tudi jaz sem ji že rekla če se ji ne zdi da ima ona dom nekje drugje,  pa je rekla da sem nesramna in da nimam razumevanja. In kako rešiti situacijo?

Vsaj en dan bi si želela da je ne bi videla, saj je vendar doma na drugem koncu mesta ne pri svojem bratu.

IZVIRNO SPOROČILO: m_o_i

picola1 sej tu ni vprasanje, kdo je kriv za najin odnos.

IZVIRNO SPOROČILO: picola1

m_o_i, jst pa menim, da je to bistvo problemov. Ko ugotoviš, da imaš nekje TUDI ti problem in ne samo tašča (za kreg sta pač vedno potrebna dva, ane-in iz tvojega pisanja je razvidno, da tudi ti nimaš vse razčiščeno pri sebi-sicer pa kdo ima, zato ne vzet tega preveč osebno). Smo imele ravno zadnjič z dvemi prijateljicami en dolg pogovor o tem (obe imata neznanske težave s tačami) in na koncu sta obe prišle do zaključka in spoznanja, da sta preveč posesivni do svojih otrok, ljubosumni na svojo taščo (se bojita, da jima bo tašča prevzela vlogo mame-se pravi, da nimata dovolj zaupanja v to, da sta dobri mami) in imata probleme s postavljanjem meja in s svojo samopodobo. Torej ni problem samo v taščah. In definitivno ni problem v situacijah in dogodkih, ampak v občutkih, ki jih doživljamo...in te je treba razrešit. za začetek.

IZVIRNO SPOROČILO: m_o_i

ja, cist mozno, da je tak-kje...
pri nas problema ni bilo NOBENEGA, dokler ni prisel otrok(ne tascin , ampak najin) aves
relaciji sin-mama in jaz-moj dragi sta bili b.p.

in, ja, jaz imam tu samo ta problem, da zelim in ZAHTEVAM bit mama otroku jaz, moj mu bo ati, babi pa naj ostane babi in ne vzgojiteljica, strokovnjakinja za prehrano/spalne navade/potrebe/....(vnesi vse, kar ti pade na pamet) in nenazadnje varnost v prometu(saj si prebrala vse odgovore v tej temi,ane?!)

moja samopodoba je izdelana do te mere, da se pocutim(in tudi dokazujem), da sem pri svojih skoraj 35ih sposobna rodit in vzgojit otroka. tascina samopodoba je na psu, ker ocitno popravlja napake iz svojega casa materinstva na prihodnjih rodovih (njeni otroci so hodli sami k zobozdravniku, otroci njene hcere grejo edino in samo, ce gre ona zraven, moji bojo hodli z mano al pa atijem)

in ce je njena hcera sprejela to, da je taista babi pri njej pon-pet VSAK teden (tam ima svojo sobo!!ne govorimo o dnevnih obiskih in popoldanskih kavicah, lepo prosim!ona te dneve zivi tam)-je meni prav. mi je cist vseeno, ce njen moz (tast) sprejema tako zivljenje; JAZ ji tega, da bo 5/7ski del nasega zivljenja ona, ne bom DOVOLILA.
se manj pa ji bom (al pa komurkoli drugemu) dovolila, da mi mrtvo hladno posredno in neposredno ocita nesposobnost.

in ja...dol mi visi, ce nikoli vec ne spregovori niti besede z mano