|
Solero -> Lahko bi sedela na balkonu... (4.8.2010 23:22:36)
|
..., gledala v zvezdno nebo in srkala ravno prav ohlajen renski rizling, ki sva ga kupila za v najino vinsko shrambo. Odličen je, s Ptuja.
Ampak v meni tli in mojega prijatelja, ki ga uporabljam za ventil v podobnih situacijah tudi ni, se moram skašljat pač tukaj, tujim očem in nepoznanim srcem. Lažje mi bo, vsaj za hip. Ker jutri, ko bom odprla oči, vmes pa je treba še spati in dovoliti možganom, da sanjajo in predelujejo vtise po svoje, kar zna naslednji dan boleti, bo vse še tu. Vse izrečene besede, ves molk, ki jim je sledil, vsi polpretrgani stavki, ki so samo nakazovali hoteno misel, vsi pogledi v globoko in v stran.
Lahko bi sedela na balkonu, se ga mirno napila, skadila pol škatle, ki nama je ostala z morja, pustila 7 smsov prijatelju na pomoč, se malo smilila sama sebi, se nato pokončno ter pogumno pobrala in se opotekla v posteljo ter zaspala kot dojenček.
Ja. To grem zdaj delat. Z veseljem. In bom pošteno razmislila. O vsem. O najbistvenejšem. O sebi.
Nekje na poti do danes sem se izgubila. V prostoru in času. Študij, hiša, poroka, službe, mož, dete... kje pa sem jaz???? Včasih sem rada pela, igrala klavir, kitaro, hodila na hribe, in v jame, igrala v teatru, pisala misli in pesmi, plesala do jutra, se spogledovala, se omamljala s poljubi, ..., ...
Biti mama (ali celo gospodinja) je izziv, da ne govorim o izzivih, ki jih prinaša tašča, takrat res pridejo v poštev vse moje igralske sposobnosti in hribolazniška vzdržljivost, a vendar mi je ta hip največji izziv najti spet sebe v tej gužvi nujnih in bedastih vsakdanjih opravil, ki me zasipavajo in me skušajo pokopati pod sabo.
Lahko bi sedela na balkonu in vrtela lončarsko kolo. Tistega, ki si ga še vedno želim, pa ga še nimam. Ga bom kdaj imela? Si bom kdaj naredila majoliko z rožicami za moj rizling? Pa kupico z istim vzorčkom?
Moje dete mirno spi v sosednji sobi, slišim njegovo tiho z vzdihi dopolnjeno dihanje. Ne zaveda se bogastva, ki mi ga s svojim obstojom daje, ne skrbi ga moj jaz, ki je zanj edinstven in popoln, miren je, "kot avgustovska noč". (prekrasna pesem, mimogrede) Jaz pa se krham, počasi gubim pisane koščke mozaika osebnosti, nad življenjem navdušenega bitja, kar sem vedno bila. Postajam le skica, shema, osnutek, ogrodje...in kar je še teh temeljnonosnih besed. Srečna in trpka obenem. Vzponi in padci (se opravičujem za klišejskost). Danes je padec.
Lahko bi šla sedet na balkon, spit svoj ohlajeni rizling in se pobrat.
Grem pogledat, če zvezde še sijejo.
|
|
|
|