|
zinkazi -> RE: Ti upoštevaj mene pa bom tudi jaz tebe (1.8.2010 12:08:15)
|
Starši se zavedamo, da otrokom ne moremo vsega dovoliti. Zato nekatere stvari ne dovolimo. Ker je otrok razočaran, ob tem zajoka. Če smo se odločili, da nekaj ne dovolimo, je prav, da pri tem vztrajamo. Je pa veliko staršev, ki ne prenesejo, da se njihov otrok joka, zato mu popustijo. To se ponavlja in vse pogosteje mu popuščajo, ker joka ne prenesejo. Zato se pogosto zgodi, da otrok še kot dojenček ali tudi kasneje, spozna, da z jokom doseže vse tisto, za kar se odloči. Na takšen način potem tudi komunicira s starši oz. jih psihično izsiljuje. Na ta način otroka navajamo, da s psihičnim izsiljevanjem lahko vse doseže.
V drugih družinah nimajo teh težav, se pa dogaja, da otroka nikakor ne morejo navaditi na red v eni ali tudi več stvareh. To lahko rešimo na ta način, kot opisujem v članku »Bundo vrže kar na tla«.
BUNDO VRŽE KAR NA TLA
Kadar z otrokoma pridem domov, se slečeta, vendar bundo vržeta kar na tla. Prosim, zahtevam … ampak nič ne pomaga. Prosim svetuj mi, kako naj to rešimo!
Priporočam, da poveš otrokoma, da je potrebno, da bunde pospravita, ker to naredim jaz, ati in tudi drugi. Če ne bosta vidva sedaj slišala mene, potem jaz ne bom vaju, ko me bosta kaj prosila.
Ko otrok pride s prošnjo mu odgovorim: ti nisi slišal mene, ko sem te prosila, da pospravi bundo, jaz pa ne bom tebe sedaj ko ti me prosiš. Če želiš, da te poslušam, pospravi najprej bundo. Otrok takrat pospravi bundo.
Ko naslednjič ne pospravi, ga prosim, naj pospravi bundo, sicer me bo potem kaj prosil, ampak jaz ga ne bom slišala. Tako otroka navadimo, da pospravljena bunda postane navada.
Mamica, ki mi je postavila tole vprašanje, mi je sporočila, DA PRI NJIH TO NI VEČ PROBLEM.
Na ta način otroku pokažemo, da je življenje naravnano tako, da če nekaj daš, potem tudi nekaj dobiš. To se otrok nauči na izkušnji. To uporabimo toliko, da otrok spozna, da ima tudi on dolžnosti, ne pa samo pravice. Ko svoje dolžnosti sprejme, takšen način ni več potreben.
Če bi to uporabljali za vsako stvar, ki jo naredimo za otroka, če bi otroka pri njegovih dolžnostih enačili z nami odraslimi in zahtevali od njih isto, kot od sebe, bi bilo to psihično izsiljevanje, s katerim otroku naredimo veliko škodo.
Mi od otroka pričakujemo, da naredi to, kar je glede na starost in predvsem na njegove sposobnosti sposoben narediti.
Če pa otroku dovolimo, da nas z jokom psihično izsiljuje, se nauči psihičnega izsiljevanja tudi na drugačen način in bo to počel tudi kot odrasel z nami - svojimi starši ali tudi drugimi ljudmi.
|
|
|
|