|
Anonimen -> RE: Šok (28.7.2010 10:00:39)
|
No, jaz pa moram priznat, da se mi je zgodilo enako kot tebi. Do nosečnosti nisem nikoli razmišljala o spolu otroka, ko pa sem zanosila, sem takoj začela upat, da nosim deklico.
Na večer pred UZ morfologijo sem partnerju zaupala, da se bojim naslednjega dne, ker sva se odločila izvedeti spol, in svoje reakcije če bo deček. V sebi sem vedela, da nosim dečka, pa sem to "čutenje" odganjala. In naslednji dan je UZ pokazal - dečka.
Še sedaj ne vem kako sem prišla iz zdravnikove ordinacije v avto. Bila sem, milo rečeno, v šoku. Fantkov sem se nekako bala. Bila sem zaposlena v neki osnovni šoli in ko sem opazovala otroke, sem videla, da so dečki glasni, robati, energični, nekateri divji, ne morem rečt "nasilni" ampak večina jih ni bila prav nič nežnih. To me je vrglo iz tira, ker sem sama človek, ki potrebujem ob sebi mirne, nežne ljudi. Nimam neke "življenjske energije", služba me celo uniči in ko pridem domov, najmanj kar si želim je kričanje, tekanje. In točno takega dečka sem dobila. Priznam, da mi je bilo zelo težko to sprejeti. Seveda pa sem to predelala v sebi in sprejela, ko sem rodila pa si itak nisem mogla niti predstavljat koga drugega v naročju kot Njega. Bil je čudovit in meni se je zdel najlepši otrok, kar se je kdajkoli rodil [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
Od ganjenosti in ljubezni do njega sem cele mesece hodila naokoli s solznimi očmi, ponosna da je bilo kaj! Seveda pa želja po deklici ni nikoli ugasnila. Zavistno sem opazovala okoli sebe prijateljice z vozički, v katerih so se vozile male rozaste štručke s cvetličnimi klobučki, ko so ti otroci začeli plazit in shodili, so bile razlike gromozanske. Te deklice so k sebi stiskale svoje medvedke, moj je plezal po drevesih, deklice so česale svoje lutke, moj se je do kolen zakopal v blato, te deklice so se stiskale in ljubčkale svoje mamice, moj me je odrival in grizel. Seveda vem, da obstajajo izjeme in vem, da se bo oglasilo cel kup mamic tukaj z "nežnimi fantki", ampak roko na srce - fantki SO bolj glasni, bolj divji, bolj aktivni. Večina jih je takih in moj spada v to večino. Nimam ga zato nič manj rada, le veliko dela je in zaradi njegove fantovske narave in moje potrebe po nežnem življenjskem "sopotniku" je med nama zelo težko vzpostavit ravnovesje. Zelo se trudim in v to vlagam ogromno energije, kar me dosti stane.
Dve leti po rojstvu sina sem ponovno rodila. Deklico. Svojih občutkov sreče ti ne morem opisat. Ne, ne bi mi bilo vseeno, če bi se spet rodil fant. Jaz mislim, da bi bila spet v še enem šoku, ampak tako je življenje. Vem, da bi se sprijaznila in ga ljubila čisto enako močno, kot ljubim sina in hčerko. In deklica je nežna, pride k meni me poljubčkat, stisne se k meni, me boža, je sicer živahna zdrava deklica, vendar čisto drugačna od sina. Sin vse dela hitro, sunkovito, glasno. Ona je umirjena, bolj natančna, 1000krat bolj nežna.
Včasih se zalotim, ko pomislim, da če bi se rodila deklica v prvo, se najbrž sploh ne bi odločila še za kakega otroka, ker bi bila tisto zame popolna sreča. Seveda vem, da ni tako in da če bi se rodila v prvo deklica, bi najbrž zahrepenela po dečku. To so čudne zadeve v naših glavah, ki jih vsi ne moremo kontrolirati. Želje se pač rodijo v podzavesti, v srcu in ne, ne verjamem, da je človeku vseeno. Seveda se navadi na situacijo, jo sprejme, predela v sebi in da je v tem trenutku to podlaga za popolno srečo, ki jo prinese zdrav otrok.
Moje mnenje je, da imaš slabo vest do otroka, ki ga nosiš. Glej, to moraš sama v sebi predelat. Tako bo in pika. Ne naredi si lažnih upanj, da pa bo lulek odpadel. Imam tudi tako prijateljico in njej se je hotelo zmešat, po 100 UZ je še vedno upala, da so se vsi zmotili. Tako to ne gre. Predelaj, sprejmi, verjemi, da boš otroka ljubila.
Jaz sem se "potolažila" (ne vzemi tega dobesedno) tako, da sem šla v trgovino in mu kupila prvi bodi. Izbrala sem čudovit bodi z modrim kužkom in modrimi napisi. V tistem trenutku sem ga popolnoma sprejela v svoje srce. Verjemi, da boš tudi ti.
In morda te v naslednji nosečnosti preseneti deklica. Ti želim iz vsega srca.
Upam, da ne bom obsojana, taki so pač moji občutki, taka sem, zase mislim, da nisem slaba oseba in da nisem slaba mama. Če dam na tehtnico, ker sem anonimna, lahko tudi dam iz sebe brez da me kdo, ki me tu pozna, obsoja tudi v reali: priznam, oba imam enako rada, s sinom se težje uskladiva in se tudi slabše razumeva, prihaja do veliko konfliktov, s hčerko sem bolj popustljiva, bolj nežna, bolj jo ljubčkam, a je tudi ona taka, da se pusti.
|
|
|
|