|
barni -> RE: kako se poprijeti z izgubo otroka (26.7.2010 7:50:08)
|
Težko se je spoprijeti. Najprej moraš dojeti kaj se je zgodilo. Prebrosti fazo šoka in zanikanja. Potem ko dojameš, se moraš malo pobrati in šele potem se lahko spoprimeš z bolečino, praznino, odzivi okolice, vsakodnevnim življenjem in nenazadnje srečo drugih.
Naporno je in resnično včasih nevdržno. SPloh če nimaš podpore in razumevanja v okolici ali vsaj v najbližjih. Svetujem ti, da delaš čisto vse, kar ti pomaga sprostiti napetost. Pa če je to tuljenje v gozdu, obisk terapevta, pogovor s prijateljico, jok sredi ulice, ko vidiš mamico z otrokom...kadarkoli in karkoli. Ne tlači žalosti v sebe, ker slej ko prej izbruhne na plano. VEdno je enkrat pisker poln in bolje prej kot kasneje.
Ne dovoli, da te potegne v jamo brez dna. Oprimi se vsega kar je na poti, da se obdržiš na vrhu. V prvi plan postavi sebe in svojo družino. Le če boš sebe porihtala in bila "vredu", boš lahko funkcionirala tudi za ostale. Nasveti v smislu, saj imaš še enega otroka, živi zanj, misli nanj, so nesmiselni. Živeti moraš zase in šele potem boš lahko še za druge. Ne smeš samo jemati energije od otroka, tudi dajati jo moraš. In to jo lahko le tako, da se sama spraviš v red. Tudi sama sem v začetku veliko energije jemala od hčerke...pa to dolgoročno ni dobro. TReba je poštimat svojo glavo. Kako? Težko. Zelo težko. Ker ti bo vedno nekaj manjkalo, ker se boš vedno spraševala miljon vprašanj na katere veš da ni odgovora, ker boš vedno nosila v srcu jezo, zakaj se je to zgodilo ravno vam in da ni fer, da tvoj otrok ni nič kriv.
Kaj je moj otrok naredil hudega, da je moral tako trpeti? Nikoli ne bom dobila odgovora.
Povem ti samo, da sčasoma to postane bolj znosno, da postanejo vsi ti občutki del tebe, da se navadiš živeti z njimi, da so pač tam in včasih pridejo na plan. Takrat jih izjoči, izkriči in potem boš šla naprej mirna in lažja za sto kil. Ne boj se jih, prav je da so tam, prav je, da jih daš iz sebe. Čez čas se ti bo zgodilo, da bo morda minilo pol dneva, ne da bi pomislila na žalost in izgubo in jezo. Dolga je pot do tja, pa vendar se zgodi. Morda zdaj ne verjameš, tako kot jaz nisem, ko me je bolelo telo in duša, ko sem dejasnko spoznala, da žalost fizično boli. Boli tako, da imaš občutek, da ne boš zmogel še enega vdiha. K sreči je dihanje spontano, kot tudi bitje srca. Tako da nimaš izbire. Moraš preživeti. Zaradi sebe v prvi vrsti. Ker si pomembna zase in za tvoje bližnje.
Sčasoma morda tudi datumi ne bodo več tako živi v spominu, dnevi ne bodo več pomembni, nekoliko bo zbledela slika otroka v bolnici in bolečina ne bo več tako ostra. Prišli pa bodo dnevi, ko boš v mislih lahko zavohala vonj po bolnici, zaslišala zvok aparatov vse bo spet tako blizu...in potem se bo zopet oddaljilo. Pot je polna ovinkov, slepih in enosmernih poti, vzponov in padcev.
Veliko sem ti napisala, še več bi ti lahko. Sama verjamem, da je moj otrok vse okoli mene. Sončni žarek, ki me boža po obrazu, veter, ki mi mrši lase, dežna kaplja, ki mi polzi po koži, snežinka, ki se mi stopi v dlani...vsepovsod je, ne vidim ga, pa vendar je z mano. Tudi tvoj je. Vedno bo. Tudi ko drugi več ne bodo pogosto govorili o njem, ko bodo morda pozabili kako je bilo...bo tvoj, za vedno s teboj. Le tukaj ga ni in to je tisto, kar tako boli.
Če ti pomaga, PIŠI.
|
|
|
|