|
Anonimen -> RE: 2 otrok (9.9.2010 11:03:54)
|
kako bodo reagirali tvoji naj te ne skrbi, saj konec koncev ti nosiš otroka. otrok je sad tebe in tvojega dragega....
pa da ti še jaz napišem mojo zgodbo. prvega otroka sem rodila 3 mesece pred svojim 21.-im r.d.
po porodu sem si dala vstaviti maternični obroček. zanosila sem kljub zaščiti. ko sem povedala zdaj že bivšemu možu za nosečnost ni niti želel slišati, da bi imela še enega otroka. takrat sem bila brez službe živeli smo pa pri njegovih starših.
moji so mi poroko z bivšim branili, mama je celo rekla, da če bo kaj narobe naj ne pridem jokat. bivši mož je bil zelo ljubosumen, rad je pil alkohol posledično je bil tudi nasilen.
želela sem si obdržati otroka ...on pa ni hotel slišati zanj. brez znanja o tem, kaj točno se zgodi med posegom splava otroku...sem šla h ginekologinji, naročili so me in sem šla naslednji dan v bolnico. še zdaj se spomnim sestre ob sprejemu, ki mi je vzela kri. pogledala me je globoko v oči in vprašala: "Gospa, pa ste sigurni v svojo odločitev....si tega res želite?"
v meni je kričalo: NE NE ŽELIM SI TEGA....a rekla nisem ničesar, le solze so mi v potoku polzele po licih.
poseg je bil hitro opravljen, pod narkozo.
a jaz se še zdaj vsako leto, pa čeprav je od tega že 12 let z grozo v očeh spominjam tistega prekletega 24. aprila....ko sem ubila svojega otroka. nikoli si ne bom oprostila. s tem ne živi bivši mož ne moji starši, vso krivdo in bolečino nosim sama.
pred časom sem tudi brskala po internetu in dejansko videla kaj se zgodi z trokom med posegom...srce mi krvavi...ne morem ti reči kakšne muke so to zame....
ko sem pa prebrala tole....bi tudi sama najraje umrla:
Pismo dojenčka svoji mamici
Oj, mami kako si? Jaz sem dobro, hvala Bogu. Že je minilo nekaj dni, ko si me spočela v svojem trebuščku. Po resnici povedano, ne morem ti razložiti, kako sem vesel in srečen, ker vem, da boš ti moja mamica!
Vse kaže, da bom jaz najbolj srečen otrok na svetu! Druga stvar, ki me polni z ponosom, je videti ljubezen, s katero sem bil spočet.
Mami, že je minil en mesec, odkar sem bil spočet, in že začenjam videti, kakšen je moj telešček. Začel se je spreminjati, ni tako lep kot ti, ampak saj ima še priložnost, da se razvije. Zelo sem srečen! Ampak je nekaj, kar me dela zaskrbljenega... Zadnje čase opažam, da je nekaj v tvoji glavi, ki me ne pusti spati, ampak saj to bo minilo, ne obupaj.
Mami, že je minilo dva meseca in pol in zelo sem vesel nad mojimi novimi prstki - že imam željo igrati se z njimi. Mamica, povej mi, kaj ti je? Zakaj toliko jokaš vse noči??? Zakaj, ti in očka toliko vpijeta en na drugega? Me ne želita več ali kaj? Naredil bom vse, kar lahko, da si me bosta želela...
Že so minili 3-je meseci, mami, čutim, da si zelo potrta, ne razumem, kaj se dogaja, zelo sem zmeden. Danes dopoldne smo šli k zdravniku in on je naročil še en obisk za jutri... Ne razumem, jaz se počutim zelo dobro... Ali se ti počutiš slabo, mami?
Mami, že je dan, kam gremo? Kaj se dogaja, mami?
Mami, ne ulegaj se, saj je komaj 2 popoldan, nisem še zaspan, želim se še naprej igrati.
Ej!!! Kaj ta cevka dela v moji hišici?! Je to kakšna nova igračka? Glej!!!
Ejj, zakaj to vsesava mojo hišico?! Mami!!!
Počakaj, tole je moja rokica!!!
Stric, zakaj si me ranil?! Ne vidiš, da me to boli?!
Mami, brani me!!! Ne vidiš, da sem še premajhen, da bi se branil sam?
Mama, moje nogice so raztrgane!!! Mami, pomagaj mi, prosim!!! Reci jim na nehajo, prisežem ti, mami, da bom priden in te ne bom več brcal.
Kako je mogoče, da eno humano bitje to počne z mano? Bo že videl, samo da zrastem in bom močan...
Au mami, ne zdržim več... au... mami, mamiii, pomagaj mi...
Mami, že je minilo 17 let od tistega dneva, in jaz tu od zgoraj opazujem, kako te še boli, ko si sprejela tisto odločitev. Prosim, ne joči več. Zapomni si, da te imam rad in da te tukaj pričakujem z ogromno objemi in poljubi. Mami, zelo te imam rad!!!
Tvoj otročiček.
vir:
http://www.iskreni.net/nosecnost-in-porod/abortus/361-pismo-dojencka-za-svojo-mamico.html
|
|
|
|