|
pelin -> RE: brezposelne mamice (20.7.2010 19:27:29)
|
Tudi jaz sem bila nekaj časa doma z obema otrokoma (oba pod tri leta) in ko se zdajle nazaj spomnem, se mi zdi da ni bilo zame bolj depresivnega obdobja kot tisto[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]. Mož je sprejel službo na terenu, da je nekoliko nadoknadil mojo manjkajočo plačo in tako sem bila cele dneve sama z otrokoma. Drgnila sem in pospravljala kot malo neumna, kuhala trodelna kosila,se na pol razstrgala med otrokoma in seveda čisto pozabila nase...Zavidala sem vozičkaricam, ki so se zbirale v bličnjem kafiču na jutranji kavi in si razbijala glavo od kje jim toliko časa. Skratka igrala sem neko super žensko ker sem imela slabo vest ker nisem hodila v službo. Zdelo se mi je, da moram biti vsemu sama kos in če mi to ni uspevalo, sem bila sama nase jezna. Na zunaj tega nisem pokazala nikomur, le po mojemu možu je največ padalo. Zaradi njegovih "grehov"(odlaganje njegovih zadev na vse strani,jemanje mojega truda kot nekaj samoumevnega, njegovo začudenje ker sem utrujena...) sem ga čezdalje večkrat pričakala z dolgim nosom, z zbadljivko na koncu jezika, skratka sitna, nezadovoljna, depresivna....To je trajalo dooolgo časa...predolgo...in ko je bilo vse skupaj že precej resno, sva se nekoč skregala, da se je vse bliskalo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]...Vrgla sem mu pod nos, da me ne ceni, da ne ceni mojega dela doma, truda z otroki, z njim, ...Njemu je bilo očitno tudi dosti in mi je zabrusil, da mu prav nič ne pomeni, če ima celo stanovanje pospravljeno, vse oprano, skuhano...če ga pa na pragu pričaka tečna in naveličana ženska[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]Prizadelo me je...ful...[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]... Po začetni užaljenosti sem premislila in videla, da moj ni ravno v temo brcnil...Velikokrat ga namreč sploh ni zanimalo, kaj sem skuhala, kaj vse sem pospravila ...ampak si je želel le malo miru in crkljanja z mano. Meni pa vsej tečni in utrujeni od tako nuuujnega drgnjenja stanovanja ni niti na pamet padlo. Ali pa sem imela že najboljše namene v tej smeri, pa me je že na sedežni zmanjkalo po dveh minutah... Skratka stvari so se sčasoma umirile, uredile...posebej pa ko sem šla v službo. Danes se brez slabe vesti zvečer stisnem k možu, pa tudi če se kje iz kuhinje sveti kakšna umazan posoda ali pa kje v kakem kotu veselo uživa kakšen pajek...vse bo počakalo...prijetni trenutki z najdražjimi pa žal ne...
|
|
|
|