|
Gina -> RE: Svet popolnih?? (16.7.2010 10:59:50)
|
Ne, nikakor ni vse v vzorcih in ne, nikakor ni vse v vzgoji. MOja hči je izvrsten primer, kako je otrok lahko popolnoma drugačen od matere in od vseh vzorcev, ki jih doma dobiva. In prepričana sem, ampak milion procentov prepričana, da polovica od vas, odraslih lahko enako pove, d a imate popolnoma, ampak popolnoma drugačne vrednote, kot so vam jih vcepljali starši.
Če berete še znastveno literaturo, je spet popolnoma jasno, da ko otrok pride v puberteto, da so vzorci, ki jih dobiva od družbe, milionkrat močnejši kot vsi vzorci od staršev.
Tretja reč je karakter. NO, preko njega ne moreš.
Če zdaj združiš vse skup, pa imaš otroka, ki mu je ugajanje, materialne dobrine in družba vrednota - si lahko globoko tam kjer sonce ne sije. Pa čisto nič ne moreš. Tak se je rodil. Lahko preprečiš skrajnosti, z vzgojo lahko to narediš, ampak samo zaradi tega, ker te otrok spoštuje in uboga, pa čisto z ničemer drugim. Ker razume te itak, samo strinja se s tabo ne in če se prustiš prepričat, d ani nič narobe s tem, da lepi svoje nage slike okrog, če popustiš, jih bo pač lepil. Ne moreš pa preprečit tega, kako se on obnaša med vrstniki, niti tega, da mu denar veliko pomeni, ali recimo kot moji deklici image, neke vrste slava, ugled, priljubljenost, ali pa popolnost - ker to se rodijo kot gospe ali gospodje kritika.
MOja sicer ne lepi na pol nagih slik povsod, ker smo imeli eno res hudo izkušnjo z izrabo interneta, kjer je bila ta mala žrtev vsega skup od tretje osebe, ki jih je snemala in vse skup dala na splet- - pa nič nagega - nekaj takega, kar se bolj v filmih dogaja, ampak se je, tudi direktno nam. Sicer bi se pa šminkala, rihtala v nulo, frizirala, barvala, hodila na zmenke in podobno, o čemer se neprestano pogovarjamo in dogovarjamo in tudi česa ne pustimo - odvisno od tega, za kaj gre. Pri 12. je za moj okus marsikaj od tega, kar bi ona počela popolnoma prezgodaj. Kot ne voziš avta pri 12, tudi kaj drugega ni primerno starostni stopnji, ker enostavno nisi dovolj izkušen. Problem najstnikov je, da ti ne verjamejo ama prav nič. Oni so pametni, izkušeni, nič se jim ne more zgoditi, v njihovih očeh si en zastarel butelj.....hkrati pa za dvig svoje samozavesti ostale ljudi tunkajo v drek. Ampak oni to res tako vidijo. Zdi se jim neprimerno, če ti las narobe štrli. Ali pa če imaš čudno kiklo, ali če imaš mazolj.... Treba je celemu svetu povedat, da je neprimeren, zanič in grozen, če ima kaj takega... Ampak a je kaj čudnega v tem, če je pol odraslih tudi takih? Še tule na forumu 3/4 ljudi ni zadovoljnih s svojim videzom, da je meni slabo, ko to berem, kako sami sebe ali še huje, tudi druge ljudi vidijo - kaj hudiča jim je, da kot odrasli ljudje nasedajo na te bolne fore medijev o idealu anoreksičnosti, pa še huje, da jim je ta anoreksičnost v resnici tudi všeč, ker je ratala splošen trend, čeprav je bolna in nenormalna - resnici na ljubo, če nosiš konfekcijo xl imaš indeks telesne mase povprečen, za normalno torej, kje je torej logika konf. številk, bolna družba smo ratali - zakaj se potem sprašujemo, od kod otrokom te reči? In otroci so bombandirani s temi informacijami, kako popolni bi morali biti že od rane mladosti. Če jim to veliko pomeni, so za to še bolj dovzetni. Moj otrok nima teh vzorcev od doma, ker sem sama res hudo nasprotje večine ljudi, kar se tega tiče, če kdo nima doma teh vzorcev, jih moj otrok nima. Meni so ljudje v principu fajn, ne moti me skoraj nič na njih, kar pa vseeno moti mojega otroka. Moj otrok je pa kritičen do vsega, vsakega in mu nič ni ok. Od nekdaj. Od majhne punčke gor je tako. Vsaka malenkost je ibla narobe, čim ni bilo tako, kot je sama hotela. Nikdar ni ločila pomembnih reči od nepomembnih, čeprav sem se vedno na glavo postavljala, da bi jih. Vse ji je enako pomembno in zanič- mazoljček ali če morava na urgenco, ni razlike - vse je za umret grozno.
Skratka, tri otroke sem vzgajala enako kar se vrednot in samozavesti tiče, pa imata dva otroka popolnoma drugačna merila kot eden. Če bi bili vsi otroci tako zelo neproblematični kot moja fanta, bi zasluge za to pripisovala moji vzgoji. Tako pa si jih ne, ker vem, da je karakter nekaj, česar ne moreš spremeniti. Lahko malo vse skupaj ustavljaš, lahko dosežeš, da te do neke mere spoštujejo, sodelujejo, tudi ubogajo (naša bi po moje v nasprotnem primeru že pila alkohol in žurala do jutra), lahko dosežeš da kakšno od tvojih vrednot spoštujejo ali vsaj ne zavračajo.....nikakor, ampak nikakor pa nimaš vpliva na prirojene vrednote - karakter po domače. NIti nimaš vpliva na razmišljanje družbe kot celote. IN naša družba na splošno je izjemno krtična do vsega, v resnici je moj otrok precej v skladu s splošnimi merili in dojemanji sveta in ljudi. Vendar se mi še vedno zdi, da ko otrok preraste puberteto, da se šele tedaj vidijo pozitivni učinki tega, kar si z njim počel. Takrat pride do razlike, ali se mu sfedla, ostane tak za vse večne čase, ali je vendarle nekje v globini sebe sprejel nekatere vzorce, ki bi vendarle tudi njemu prav prišli v lajfu - npr. lep sem tak kot sem, četudi imam mazolj ali sem v normali itm-ja, ali celo, če imam 30kg preveč ali fajn sem, četudi me pol sveta ne mara, ker v bistvu ne marajo sebe. No, vam sporočim čez 10 ali 15 let. Pri meni je to, kar mi je mati pozitivnega in pametnega govorila cel lajf, prevladalo vsekakor šele pri 20. letih in več. Mislim samozavest je šele tedaj resnično prevladala nad mnenjem družbe.
|
|
|
|