IZVIRNO SPOROČILO: DannyS

pelin, zame to kar je napisala yenny ne pomeni, da drži dojenček v šahu celo družino.

Me pa nihče ne bo prepričal, da pa npr. 5 ali 6 letnemu otroku v taki situaciji ne moreš dopovedati oz. da ne more razumeti, da se mamica nekaj minut pogovarja in da naj malo počaka.

Saj to hočem pa jaz povedat, da tu ne govorimo o 2, 3, 4 ali 5 letnem otroku, ampak o dojenčku starem 10. mesecev.

Razumem, da otroka je potrebno previti, preobleči, okopati, mu postaviti določene meje in ga na nek način obvarovati pred cesto, noži,.... ampak povej mi, ker namreč ravno to je v svojem prvem postu spraševala yenny, ali je to res tak problem, če se otrok ne mara vozit v vozičku ali avtosedežu in po trgovini?

IZVIRNO SPOROČILO: DannyS

Me pa nihče ne bo prepričal, da pa npr. 5 ali 6 letnemu otroku v taki situaciji ne moreš dopovedati oz. da ne more razumeti, da se mamica nekaj minut pogovarja in da naj malo počaka.

Saj to hočem pa jaz povedat, da tu ne govorimo o 2, 3, 4 ali 5 letnem otroku, ampak o dojenčku starem 10. mesecev.

Razumem, da otroka je potrebno previti, preobleči, okopati, mu postaviti določene meje in ga na nek način obvarovati pred cesto, noži,.... ampak povej mi, ker namreč ravno to je v svojem prvem postu spraševala yenny, ali je to res tak problem, če se otrok ne mara vozit v vozičku ali avtosedežu in po trgovini?

Ja, če z enoletnim otrokom nikamor ne moreš iti, niti z vozičkom niti z avtom in zato posledično odlagaš opravke in izlete in ostajaš doma, tako kot piše yenny - oprosti, to zame je problem. Pa ne bo menda čakala do otrokovega 3., 4., morda celo do 5. leta, da ji bo lahko dopovedala, da morajo nekam iti?

IZVIRNO SPOROČILO: DannyS

IZVIRNO SPOROČILO: Katy78

Otrok te izsiljuje in to ji zelo dobro uspeva, saj dobro ve in čuti, da ne preneseš njenega joka in da boš naredila vse oz. ji ustregla da le ne bo jokala.

Mi kar slabo pride, ko slišim take stvari... pri 10 mesecih otrok izsiljuje in trmari... al pa je razvajen... ipd. Aja, pa take, da bi moral bit deležen bolj trde vzgoje! Kam gre ta svet...

otrokovega življenja in ob prepirih mnogi starši pomislijo na disciplino in o njej govorijo. Čas je sicer pravi, okolje pa ne. Dojenček, ki že skoraj shodi in spregovori, je vsekakor zmožen razumeti, kaj pomeni "ne" in ubogati odrasle, celo če včasih noče. Ni pa se sposoben spoprijeti z jezo staršev, kadar ne uboga, saj ne dojema razlogov zanjo. Otrok pač ne more vedeti, da je bila zadnja mala katastrofa, ki jo je povzročil za vas kaplja čez rob.
Ne glede na to, kaj vam predlagajo drugi, otroka ne morete "razvaditi" ali mu nakopati poznejših vedenjskih težav, če ga ne primete s trdo roko. Čim bolj zavestno ga imate radi in čim bolj uživate v tem, kako vam ljubezen vrača, tem bolje. Če razumete in mu vračate njegovo neizčrpno željo po nasmeških in objemih, vam bo postalo jasno, da vas nikakor noče jeziti. Vendar pa bo še dolgo trajalo, preden bo razumel, kaj vam je v veselje.

IZVIRNO SPOROČILO: DannyS

pelin, zame to kar je napisala yenny ne pomeni, da drži dojenček v šahu celo družino. Zame otroci in dojenčki, niso roboti, narejeni vsi po istem kopitu, ampak individuumi, z različnimi potrebami in željami. Kje je napisano, da bi moral vsak dojenček sedeti mirno v vozičku tudi po pet ur, kje piše da bi se moral vsak dojenček počutiti udobno v avtosedežu ali pa sedeti mirno v nakupovalnem vozičku, medtem ko mamica ali očka nakupujeta... in še bi se lahko naštelo takih primerov. In takoj, ko otrok kao "izstopa" malo iz teh norm "pridnega" otroka, je nemogoč, trmast in izsiljuje.

Tudi jaz menim, da vse kar preberem ni vedno uporabno, ampak iz več nasvetov, prebranega in izkušenj, poskušam izluščiti kar se bi mi zdelo uporabno. In, ja ne nabiram samo teoretičnega znanja, ampak imam doma skoraj eno leto starega fantka... ki ga imam za zelo pridnega otroka, zdaj ko pa berem take stvari, ne vem ali zato, ker ga ne jemljem na tak način in si pri vsakem njegovem nelagodju ne mislim, da me izsiljuje in trmari, al pa zato ker je res priden.

Bom podala npr. en primer, še do nedavnega nazaj smo tudi mi lahko sedeli na kavi tudi po uro, on pa je mirno sedel,... zdaj pa mu to več ne paše preveč, mogoče zato, ker postaja vedno bolj radoveden, začel je nekaj časa nazaj tudi kobacat in le zakaj bi moral on pri miru z odraslimi sedet v vozičku na kavi... in zdaj, bi si mogla jaz mislit, da me izsiljuje in da je poreden, ker ga moram če hočem zdaj it na kavo, stalno z igračami, žličkami, sladkorčki motit, pa včasih še to ni dovolj... da lahko spijem kavico v miru. To je vse kako ti otroka jemlješ.
Tudi sama se spomnem, ko sem bila majhna, kak dolgčas je bil meni, ko so se npr. starši srečali s kom na cesti, pa debatirali 5 min, 10 min... in jaz sem stala zraven, 5 minut že gre, pol pa vedno hujše, dolgčas, mama, tata a bi šli naprej, oni pa še vedno govorijo naprej... dolgčas se počasi stopnjuje v nevoljo in protestiranje.... mogoče v tem primeru za nekatere starše izsiljevanje... s tem da, takrat sem jaz določene stvari že lahko povedala, otrok pri 10 mesecih pa ti jih ne more.

Aja, bom prepisala iz knjige še nekaj:

Vloga ljubečega starša je zahteven, praktičen in hkrati naporen čustveni zalogaj, še zlasti v obdobjih, ko se otrok na videz še posebej hitro razvija, tako da ga morate kar naprej obravnavati drugače. Eno takih obdobij so pogosto meseci okrog otrokovega prvega rojstnega dne. S tem, ko se vaš dojenček nauči sam premikati naokrog in stati in ko razme vse več in več besed odraslih, nekaj pa jih tudi izgovori, se vam morda dozdeva, kot da se je spremenil v neko drugo osebo. Vendar se ni. Osebica, ki vas kliče sredi noči stoje v posteljici, je ista oseba, ki vas je klicala leže. V resnici se ni spremenil in se ne razvija nič hitreje kot prej, le da imajo ti razvojni dosežki velikanske posledice. Nič več ni majhen dojenček, a še vedno je dojenček. Zato od njega ne pričakujte preveč. Čim mirneje boste preživeli te prehodne mesece, tem verjetneje se vam bo zdel vaš malček krasen, ne pa grozen.
V tem obdobju otrokovega življenja in ob prepirih mnogi starši pomislijo na disciplino in o njej govorijo. Čas je sicer pravi, okolje pa ne. Dojenček, ki že skoraj shodi in spregovori, je vsekakor zmožen razumeti, kaj pomeni "ne" in ubogati odrasle, celo če včasih noče. Ni pa se sposoben spoprijeti z jezo staršev, kadar ne uboga, saj ne dojema razlogov zanjo. Otrok pač ne more vedeti, da je bila zadnja mala katastrofa, ki jo je povzročil za vas kaplja čez rob.
Ne glede na to, kaj vam predlagajo drugi, otroka ne morete "razvaditi" ali mu nakopati poznejših vedenjskih težav, če ga ne primete s trdo roko. Čim bolj zavestno ga imate radi in čim bolj uživate v tem, kako vam ljubezen vrača, tem bolje. Če razumete in mu vračate njegovo neizčrpno željo po nasmeških in objemih, vam bo postalo jasno, da vas nikakor noče jeziti. Vendar pa bo še dolgo trajalo, preden bo razumel, kaj vam je v veselje.

IZVIRNO SPOROČILO: Katy78

Ojoj Hator, pa daj beri ženska no. Kje je kakšen govor o tem, da pustiš otroka kar tako jokat za vsako stvar, kot ti praviš, no matter what?

Ja, ga pa pustim takrat, kadar vem, da me hoče s svojim jokom zmanipulirat da se bom zlomila in da bo dosegel svoje. Po možnosti kaj takega, kar je zanj nevarno. Saj mu tudi poskusim preusmeriti pozornost, če pa ne gre, mu pa tudi malo joka ne bo škodilo.

In oprosti, da s skoraj enoletnim otrokom, kot pravi yenny, ne moreš nikamor, niti z avtom niti z vozičkom in raje ostaneš doma, je zame nepredstavljivo. Ja, so otroci naši šefi, seveda so, vendar pa neka meja mora biti, se ti ne zdi? Tudi jaz velikokrat kam nisem šla, ker sem vedela, da ima otrok takrat čas za spanje, ampak to ni enako temu, da z enoletnikom ne moreš nikamor, niti z avtom, niti z vozičkom, da se celotna familija podreja volji enoletnika. Ja kdaj pa bo otroka navadila, da je kdaj pa kdaj treba tudi kam iti in da kdaj pa kdaj tudi ni vse tako, kot si otrok zamisli? Kdaj, če ne zdaj? Aja, enoletnik še ne razume, dveletnik verjetno tudi še ne, a ne, ko bo pa star tri leta, kaj pa takrat? Aja, takrat se bo pa že cela familija navadila, da je triletnik njihov šef in da itak nikoli nikamor ne grejo, a ne? [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]

Kot sem že zgoraj napisala, če nimaš takega otroka doma, je zelo lahko pametovati, če ga pa imaš, pa veš kakšni izzivi so to. In ja, je naporno, ampak mi ni odveč, sem celo vesela da je tak, ker vem, da mu bosta njegova močna volja in močen karakter  v življenju še kako prav prišla, jaz pa mu moram že zdaj začeti pomagati, da ju bo obrnil in izkoristil v pravo, pozitivno smer.

da jim ta deset_mesečna deklica resnično na celi črti vodi celo družinsko življenje

IZVIRNO SPOROČILO: pelin





Se moram nasmejat...ja, ob tem opisu, res desetmesečnica na celi črti vodi njihovo družinsko življenje...ja, seveda, če mamica oz. odrasel, ki posluša to situacijo, to tako dojema. Ampak kot imajo različne oči različnega malarja... jaz te situacije ne dojemam tako, mislim da DannyS  tudi ne. Samo v tem je poanta.