|
Anonimen -> problem (20.7.2005 22:38:38)
|
Lep pozdrav!
Ne vem sicer, če te bom potolažila, vendar ti povem, da sem pred osmimi leti, ko sem rodila šrvega otroka, šla prvič delat, ko je bila star 2 meseca. Bila sem brezposelna in sem prejemala starševski dodatek, brezposeln je bil tudi moj mož, meni pa se je ponudila priložnost honorarnega zaslužka. In ker smo živeli v najemu, jaz pa sem otroka hranila na umetno mleko, ker svojega nisem imela, to pa ni bil majhen strošek, sem to enostavno morala narediti. Ker je bilo to tisto, kar smo vsi potrebovali, možnost za izboljšanje razmer pa je bila dana meni. In sem jo izkoristila in mi ni žal. Otroku ni v času moje odsotnosti nič manjkalo in v kolikor bi se danes podobna situacija ponovila, bi storila enako. Otrokove potrebe so na prvem mestu.
Če pa bi bilo v igri samo to, da bi v službi zahtevali od mene, da pridem prej, ker "kao" ne morejo brez mene, v kolikor pa ne bi prišla, pa bi mi dali odpoved, bi pa počakala, da mi dajo odpoved, potem bi jih pa tožila. Ker vem, da bi tožbo dobila. In takega delodajalca niti ne potrebujem.
Pa-pa!
|
|
|
|