|
micka3 -> pomagajte (30.6.2010 9:55:36)
|
Na vas se obračam s prošnjo za kakršenkoli konstruktiven predlog kako naj se obnašam. Ker sama ne vem več kako naprej.
V bistvu se bo zadeva zdela bedasta in vsi vidijo problem le v meni, zanima me, če se tudi vam zdi tako. Imamo malo družinco, z eno hčerkico. Pričakujemo novega člana. Trenutno pa se selimo k mojim staršem v sosednji dvojček. Starši so si zelo želeli, da bi kdo živel doma. Zdaj pa se po treh mesecih intenzivnega obnavljanja in seveda nenehnih obiskov obnašajo tako, da mi dajo vedeti, da nismo zaželjeni. Poleg tega je še sestra, ki živi drugače na obali ljubosumna na našega pričakovanega člana in na dejstvo, da bomo mi brez najemnine - čeprav vse z možem sama delava in investirava in moram priznati, da denar kar beži stran od naju... tako da mi sploh ne odgovarja na klice. Moram povdariti, da sva se pred začetkom prenavljanja dogovorili, da ona nima interesa živeti pri starših in da naj si kar uredimo mi. Pa še staršem ni všeč, ker se selimo k njim samo začasno, kar smo že takoj povedali. Skratka vsa žlahta nam teži, da naj ostanemo za vedno, starši so bili prej vsi zainteresirani da pridemo, zdaj, ko smo že toliko naredili pa nas nočejo več, sestra zaradi tega ne govori več z mano, z možem se samo še prepirava, ker se mu nič ne mudi z deli, jaz pa trpim in garam kot živina in kar se le da naredim sama, pa še moževi starši so vsi nesrečni ker se selimo k mojim in ker jih ne obiskujemo dosti, ker pač ni časa. In zaradi tega jih spet poslušam od moža. Včasih se mi zdi, da se mi bo strgalo, da so vsi proti meni, mož pa se mi le smeji in mi pravi, da saj sem pač jaz vedno tista boga, čeprav mi nič ne manjka. Če ste pozabili pa dodajam, da sem še v posebnem nosečniškem utrujenem, zmedenem, občutljivem tretjem tromesečju. No kaj se vam zdi, sem res sama za vse kriva in ni nič narobe? [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]
|
|
|
|