tinca10
|
ojla pozdravljene! Čestitke vsem, ki ste rodile v času ko smo bili tudi mi v porodnišnici. Še naša zgodbica: V nedeljo sem govorila s prijateljico - babico in ji godrnjala, da imam že vsega dovolj in da bi prišla že rodit. V ponedeljek naj bi imeli popoldan pregled pri ginekologinji. Prijateljica mi je rekla, da me bo itak poslala verjetno še isti dan v porodnišnico na pregled, ker smo bili en teden čez rok. Zato sva se v ponedeljek zjutraj odločila, da se greva pokazat kar v p., da ne bova dvakrat hodila naokoli. In prideva tja... groza... najprej smo skoraj eno uro čakali na sprejem, samo za oddajo kartice. Potem me je poslala na CTG in na pregled v triažno ambulanto. Spet groza... na CTG smo čakali dve uri (med nami, ki naj bi prej ali slej rodile so bile na pregledu še patološke nosečnice)... uglavnem cela zmeda, ker tudi ni bilo nekega pravega vrstnega reda. Na CTGju me je babica kregala kaj hodim še jst delat gužvo v p., če se še nič pametnega ne dogaja. Uglavnem CTG je izrisal enako krivuljo, kot pred enim tednom pri ginekologinji - redni popadki na 5 min, ampak šibki. SLedil je še vaginalni pregled in šok... gospa vi ste odprti 5 cm, preoblečite se v haljo in greste rodit... jst pa hmmm kako že, če še ni nekih hudih popadkov... otrjevanje trebuha na 5 min, kar je trajalo že 14 dni. Uglavnem moj je skor skup padu, ko sem prišla ven iz ambulante v halji (res sva se mislila pridet samo pokazat )... No in naju končno po dobrih 3 urah, okrog 1ih, odpeljejo v 1. nadstropje. Sledi klistir in praznenje. Vmes odbije ura dve in pride v službo moja prijateljica - kako olajšanje ko nekoga poznaš. Vmes pa so se popadki začeli stopnjevati, predvsem po klistirju. Babica nama je zrihtala menda najboljšo porodno sobo - Mercatorjevo, ki je res prostorna in s kavčem, saj sva bila prepričana, da bo tole še trajalo. No in pridemo v porodno. Sledi vaginalni pregled in pravi zdravnica, da smo odprti šele 4 cm in da če bo šlo tako naprej sledi 1cm na uro... ojoj sm si mislila, bomo pa še celo noč tukaj. Sledilo je predrtje mehurja in nato taki popadki da me je čisto presenetilo. Že prej sva se z babico zmenile za Dianatal in ultivo. In dobim končno ultivo ko se je res že začelo hudo... Predihamo tri popadke z ultivo - res zakon, skoraj ni nič bolelo in nato spet šok... močan močan pritisk navzdol in sem komaj preživela. Pošljem mojega na hodnik po babico, ker se je začelo dogajati čisto nekaj drugega in prileti cela delegacija. Babica naredi vaginalni pregled in reče: gospa takoj ob naslednjem popadku bomo pritisnili, ker ste že čisto odprti in glavica je že čisto spuščena... Noro... časa za Dianatal ni bilo več ;) nato me da na bok še za dva popadka, da se je glavica še lepše spustila in nato nazaj na hrbet. Ob tem so mi tudi izklopili ultivo (iztis je sledil brez protibolečinskih reči). pri prvem popadku na hrbtu ni bilo še nič... potem pa je le sledilo lulat, kakat, lulat, kakat... in glavica je bila zunaj, sva jo z mojim pobožala in nato smo kar brez popadka, samo z potiskom porodili še telo in že sem imela malo žabico na trebuhu.... nor občutek... sledila je še posteljica in to je bilo to... lepotni šivček in stiskanje s pikico. Po dveh urah smo zaključili z zgodbo v porodni, no sledilo je še 3 urno cartanje in prvo dojenje. No kar se tiče same porodne bolečine... boli ko hudič (zadnji moment ko misliš, da boš že umrl, takrat pa rodiš), ampak je v prvi sekundi pozabljeno ko slišiš pikico. Bi šla takoj še enkrat. ooo sm se razpisala... no uglavnem na C oddelku je bilo super, čeprav sem želela jit domov že prvi dan, ker sem se odlično počutila. Kar se tiče stvari se mi je zdelo vsega dovolj: halje, brisače in gatke so nosili dvakrat na dan. Jst sm si za oblečt vzela sabo in je bilo še bolje, ker je v halji z dolgimi rokavi vroooče, pa še štorasta je. Temperatura v sobi je bila znosna. No včeraj pa smo le prišle domov, nor občutek. Zjutraj je bila na obisku že patronažna in naju zelo pohvalila. V enem dnevu je pridobila 60g na teži (nič čudnega, saj je mleka za izvoz ). Drugače pa se samo cartava, dojiva in spiva. Je pa najlepši občutek na svetu gledat in stiskat k sebi svojo štručko. Mi2 sva še vedno v šoku, ampak se navajamo.
|