|
RE: Jaz delovno, tamala pa žalostno :( 29.6.2010 14:42:10
|
|
|
|
ronja
|
Če se je potem, ko si jo spustila, mala sama hitro umirila, potem je ne silit, če zna sama. Če se pa sama ne more umirit, je pa verjetno še za poskusit in vztrajat. Sicer majo mali tudi svoje fore: Ronja je vedno užaljena, če katerega od naju nekaj časa ni (da sva dlje v službi ali kaj takega - name se včasih drži še, če gre ona z babi n dedom na vikend za en dan, hehe- pa uživa tam!). In tudi reče: "ne, stran, ne maram te tu," itd... (samo takrat ni histerična) in jo vprašam, če je jezna in zakaj in se zmeniva (to je hitro, ni neko razglabljanje: "A si jezna, ker mami ni bilo zraven" A si jezna, ker je bil oči dolgo v službi?", reče, da ja, ji poveva, da bi bila rajši z njo, ampak morava hodit v službo in da jo mava rada in da sva jo tudi midva pogrešala in to je to) in potem se spet pusti objet. Če pa se ne zmeniš in je ne poizkušaš objet, je pa potem užaljena še kar nekaj časa . je taka bolj zamerljiva . Mogoče probaj to varianto: da jo pustiš, da se sama stuli, pa se potem pogovorita, takoj, ko najhujše mine - in se takrat pocartata... Glavno da se - oz. pač da ji pokažeš na način, ki ga ona razume (moji sta pač cartljivi - kaki pa naj bosta s temi geni? ) Ne vem, otroci različne stvari rabijo, pa na različne načine pokazano ljubezen (recimo najina starejša ima zdajle fazo, da "ne mara lupčkov" - noče, da ji kdorkoli da lupčka, jo pa lahko objame in vsekakor jo MORA pobožat . koliko je pa stara tvoja punčka? Koliko se da z njo zmenit - da bi sama povedala, kaj ji pomaga?
|
|
|