Maxica -> Nesreča pa taka:( (19.7.2005 10:25:07)
|
Ma, mi pa res nimamo sreče. Pred dobrim mesecem dni nam je poštar pred hišo povozil skoraj 16-letno :kuza: in komaj smo se potolažili. Medtem je naša :muca: skotila pet mladih :muca:. Joj, so bili krasni. Tri smo že oddali, dva smo pa še imeli. In zdaj so najbolj simpatični, ko se igrajo med sabo in skačejo okrog. Ampak na žalost so skakali tudi okrog avtov. In včeraj se mi odpravimo od doma, nakar po kakšnem kilometru (!!!!) nekaj poči. Pogledam nazaj (sem mislila, da je nekaj odpadlo od avta), pa vidim našo muco, kako šiba s ceste. Groza. Hitro pokličem domov in moj oče gre pogledat, kaj je bilo. Očitno so se igrali in se skrivali ravno pod našim avtom. Tako da so se z nami peljali vsi trije skoraj en kilometer. Mala dva sta padla in se ubila:((:((:((, mamico smo pa zvečer vso prestrašeno našli, živo in zdravo, k sreči. Ko sem to pravila moževim staršem, so samo skomignili z rameni, češ, ah, kaj je to takega. Ampak meni so pa v tem času prirasli k srcu. Sedaj se pa sprašujem-ali je bolje tako, kot tast in tašča, ki nikdar nista in ne bosta imela živali, in imata do takih stvari čisto hladen odnos, ali pa tako kot mi, ki imamo vedno kakšno žival pri hiši, se nanjo navežemo tako zelo, kot na kakšnega človeka, imamo z njo res obilo veselja (kot ti ga lahko da le žival:sloncek: ), seveda pa sledi tudi gromozanska žalost ob izgubi. Torej, ali bolje nič, ali najprej obilo veselja, nato pa žalost ob izgubi???:zmeden2::zmeden2::zmeden2:
|
|
|
|